e-Gora
Naš spletni časopis

 

Domov
Novejše
Info
Prijava

Novejši zapisi


Kazalo

tabela 1   tabela 3   tabela 4  

 

 

 

 



E-Gora
Copyright ©2006 FranceS
Z avtom v Skandinavijo
Pot do Nikkaluokte na Laponskem (21.7.2021 - 28.7 2021)
France
V koronskem poletju se nisva odločila za daljne kraje, ampak sva šla raje na potovanje z avtom. Doma je bilo zelo vroče, preko 30 stopinj. Odločitev je bila zato lahka: nekam na hladnejši sever. Da pa se ne bi samo vozila, sva načrtovala sprehod na področju švedskega najvišjega vrha Kebnekaise. In to so dnevniški zapiski s 4200 kilometrov dolge poti do Nikkaluokte na švedskem delu Laponske.Kako pa je potekala najina hoja je opisano v drugem dnevniku, prav tako pa tudi pot proti domu.

1. dan
Začetek ni bil obetaven. Že med pripravo avta in opreme me je začel močno boleti levi gleženj, ki je tudi hitro otekel. S težavo in z bolečinami sem sploh hodil. Res pa nisva želela doma čakati, da težava mine, zato sva se odločila, da se popoldne zapeljeva vsaj do hiše mojih starih staršev v Oplotnici.





2. dan
Na soncu pred hišo sva počasi pozajrtkovala - obetal se je lep dan in tudi moja noga ni več tako zelo bolela. V Konjicah sva se ustavila v Hoferju in nakupila nekaj živil za sproti. Na Šentlju je avstrijska policajka samo zavila z očmi, ko sva ji na vprašanje Kam? odgovorila Na Švedsko.

Po phyrinski avtocesti sva peljala proti Pasau in vmes dvakrat plačala cestnino (12€). Na nemški meji se nama ni bilo potrebno niti zaustaviti. In nato z večjo hitrostjo, med večinoma gostim prometom in večkratnim precej neprijetnimi zožitvami mimo kraja z zvenečim imenom Schweinfurt. Tam sva imela vožnje za ta dan dovolj in sva se posvetovala s Park4Night. Pokazalo se je, da je v bližini kamp, ki so ga večinoma zelo hvalili. To je bil Natur camping v Thubatalu. Tam so naju prijazno sprejeli, poznali so Slovenijo ter celo koncerte v Tolminu. Za 12€ sva parkirala na travi pred recepcijo in uživala zadnje sonce. Sprehodila sva se tudi do jezera in okoli njega. To jezero je videti namenjeno predvsem vodnim smučarjem.
Večer v Thulbatalu pri Schweinfurtu
Večer v Thulbatalu pri Schweinfurtu




3. dan
Po zajtrku sva se odpeljala naprej proti severu. Srečala sva kar nekaj gradbišč z večjimi ali manjšimi zastoji. V okolici Hamburga pa je bil promet še posebno gost. Za Flensburgom sva brez ustavljanja prečkala dansko mejo. Promet se je nato upočasnil in razredčil. Zapeljala sva se do pristanišča Kolding, kjer je parkirišče za avtodome. Pa nama ni bilo všeč saj so se kemperji razporedili tako na široko, da za naju ni bilo pravega prostora. Zato sva se odpeljala dalje na otok Fyn ter na njem zavila severno do kampa Rojle Klint. Ker sva bila že pozna, je bila zapornica na vhodu kampa zaprta in recepcija prav tako. Na srečo sta bila tam dva starejša kolesarja, ki sta že pred tem po telefonu izvedela, da so kartice za zapornico v škatli na tleh pri vratih recepcije. In tako sva se srečno zapeljala v kamp ter parkirala na lepi travi blizu sanitarij. Nato sva se sprehodila navzdol do morja. Po večerji sva ugotovila, da je res že pozno in šla spat.

Recepcija  Rojle Klint camping, otok Fyn
Recepcija Rojle Klint camping, otok Fyn



4. dan
Ko se je zjutraj odprla recepcija, sva šla plačat kampiranje (16€) in dobila dva kovanca po 5 kron za tuš. Po zajtrku in tuširanju sva se ponovno odpeljala na glavno cesto ter po njej naprej preko mostu na otok Seeland, kar naju je stalo kar 35€. Mostnina preko Oeresunda do Malmöa pa je bila še veliko dražja, kar 62€. Na Švedski meji naju je muslimansko orutena policistka vprašala za dokumenta, ju ošinila z očmi, vprašala, ali sva res dva v avtu in že sva bila na Švedskem. In nato sva se vozila proti severu, najprej po avtocesti, pa malo po lokalnih cestah, kar je bilo veliko bolj zanimivo, ter zopet po avtocesti. Nameravala sva prespati v pristanišču Norsholm, a so nama v gostilni Billys, ki skrbi za parkirišče in tudi nudi sanitarje, rekli, da ni več prostora. Ker pa je Park4Night zelo priporočal parkirišče ob kanalu Göta, sva se zapeljala do tja, čeprav sta tam načelno samo dve parkirni mesti. Pa se je izkazalo, da je bilo mogoče parkirati na velikem travniku v bližini, kjer je bilo že par avtodomov.
Zapornica na kanalu Göta
Zapornica na kanalu Göta




5. dan
Zjutraj naju je že pred sedmo zbudilo sonce. Po zajtrku sva si šla ogledovat delovanje zapornic na kanalu, kje so že aktivno spuščali ladje gor in dol. Prav presenetljivo je, da so ta kanal, ki povezuje Severno morje z Baltikom zgradili že pred dvesto leti.

Ko se je odprla recepcija, sva poravnala s kartico račun za parkiranje (15€).
Nato sva se odpeljala po avtocesti mimo Stockholma do mesta Gävle. To je znano po nenavadnem običaju, da enkrat letno naredijo kozo iz slame, ki jo nato kljub čuvajem uspe mestna mladina hitro zažgat. V Gävle sva si naredila malico na parkirišču ter se nato sprehodila skozi četrt Gamla Gefle in si ogledala ostanke starega lesenega mesta, kolikor jih je še ostalo po velikem požaru leta 1869. Na glavni ulici sva še spila kavo ter se odpeljala proti baje slikoviti obali od Jätendala proti severu. Kustvagen naju je pripeljala do slikovite ribiške vasice Hårte in nato do vasi Sörfjärden, kjer sva se odločila za 30€ prenočiti v kampu. Ta je bil res velik ampak zanimivo organiziran s paletami ob katerih so parkirani kemperji. Zvečer sva naredila še lep sprehod do obale in ura je bila že preko polnoči, ko sva šla spat. Počasi se bo treba navaditi na dolg dan in paziti na ritem spanja.
Četrt Gamla Gefle v  Gävle
Četrt Gamla Gefle v Gävle
Sörfjärden camping
Sörfjärden camping



6. dan
Že zopet naju je zbudilo sonce in postalo je vroče. Pred sedmo sva vstala, pozajtrkovala, se stuširala in v miru spila kavo. Najprej sva se odpeljala nazaj do vasice Hårte, ki je bila v jutranji svetlobi še veliko bolj slikovita. Pot sva nadaljevala po Visoki obali (Höga kusten), ki naj bi bila po opisih res vredna ogleda. Ustavila sva se pri visečem mostu in se po obisku turističnih informacij odpeljala po lokalnih makedamskih cestah, ki naj bi bile zelo slikovite. A sva kmalu ugotovila, da te ceste vodijo predvsem po notranjosti polotoka od kjer obale skoraj ni videti.

Vožnjo sva nato nadaljevala po glavni obalni cesti proti severu. Ta večinoma ni več avtocesta ampak tropasovnica: dva pasova v eno smer, eden v nasprotno, vmes pa kovinska ograja. Vsakih nekaj kilometrov se nato smer dvopasovnice spremeni. Hitrost na švedskih avtocestah pa je tako ali tako omejena na 110 km/h. Prometni znaki to hitrost zelo pogosto še dodatno zmanjšujejo, za spoštovanje omejitev pa poskrbijo kamere.

Po dobrih 500 kilometrih vožnje sva se ustavila v kampu v kraju Bureå malo pred mestom Skellefteå, za kar sva plačala 25 €. Kamp je bil prav prijeten. Po večerji sva se sprehodila po okolici in do bližnje vasi. Ta je bila skoraj izumrla in šele kasneje sva ugotovila, da je bila ura že skoraj pol noči - pa je bilo še vedno svetlo.

Hårte
Hårte
Höga kusten - vaški nabiralniki
Höga kusten - vaški nabiralniki



7. dan
Odpeljala sva se po obalni cesti proti severu. Spotoma sva se ustavila v starem mestu Luleå (Gammelstadt), ki je bilo v času poseljevanja severa pomembno središče širokega področja. Da so se lahko prebivalci oddaljenih naselij medsebojno srečevali in družili so okoli cerkve zgradili lesene hišice, kjer so prebivali nekajkrat letno v času praznikov. Od tega cerkvenega mesta (church town) je danes ostalo še 420 slikovitih lesenih hišic. Ker se je nato v stoletjih morska gladina znižala je danes mesto Luleå nekaj deset kilometrov proč, na obali.

Po 543 kilometrih vožnje sva se ustavila malo pred Kiruno v kampu Alta, kjer sva parkirala na lepem prostorčku ob jezeru, za kar sva plačala 20€ (brez elektrike).

Cerkveno mesto Luleå
Cerkveno mesto Luleå
Bogato okrašena cerkev
Bogato okrašena cerkev

Zbirališče želja za katere nato enkrat tedensko molijo v cerkvi
Zbirališče želja za katere nato enkrat tedensko molijo v cerkvi
Prečila sva polarni krog
Prečila sva polarni krog

Ponovno na cesti
Ponovno na cesti
Ob jezeru
Ob jezeru



8. dan
Prvotno sva se nameravala zapiljati do Abiska in iti po Kraljevski poti do Nikkaluokte ter se vmes vzpeti še na Kebnekaise. Vendar pa je vremenska napoved kazala, da imava samo še dva dneva lepega vremena. Zato sva spremenila načrt in se zapeljala do Nikkaluokte v upanju, da bova uspela priti na vrh Kebnekaise še v lepem vremenu.

Parkirala sva na velikem parkirišču na koncu ceste in centru za obiskovalce plačala parkirnino za tri dni (4 €/dan). Z opremo za tri dni sva odšla na pot.

Nikkaluokta
Nikkaluokta
Začetek poti
Začetek poti



Kako je potekala najina hoja je opisano v naslednjem zapisu.



France



Prispevek objavljen: sobota 24.julij 2021 -07:53
Zadnji popravek: četrtek 18.november 2021 - 10:32

Komentarji
 

---manus
18.212.120.195
39743 (18650,11597,9496)
282