e-Gora
Naš spletni časopis

 


Novejši zapisi


Kazalo

tabela 1   tabela 3   tabela 4  

 

 

 

 



E-Gora
Copyright ©2006 FranceS

Larapinta trail, Avstralija

250 kilometrov v petnajstih dneh po pogorju MacDonell v osrednji Avstraliji

France Sevšek


Razorback ridge


Za pohod po osrednji Avstraliji sva se odločila, ker sva pričakovala izkušnjo, ki bo povsem drugačna od pohodov v naših krajih in vendar dovolj organizacijsko enostavna. Avstralije namreč še nisva poznala, Larapinta trail pa je na spletu in v tiskani obliki dovolj dobro opisana, pot pa je tudi večinoma dobro označena. Ker ta pot poteka po narodnem parku (West MacDonell National Park) parkovni čuvaji na posameznih mestih tudi redno skrbijo dopolnjevanje zaloge vode v sodih. Prav tako je sorazmerno enostavno organizirati prevoz do začetka poti v Redbank Gorge in vmes na treh mestih pustiti zaloge hrane, kar bistveno zmanjša težo nahrbtnika.

Že doma sva pričela skrbno načrtovati hrano in opremo. Ker v Avstralijo ni dovoljen vnos sveže hrane, sva se pri domači hrani omejila na že predelana živila, kot je na primer predpripravljena polenta, večino hrane pa sva po izdelanem seznamu nakupila v Alice Springs. Poleg dobrih pohodnih čevljev, lahkega šotora, plinskega kuhalnika, posode in spalnih vreč sva vzela s seboj tudi manjše sončne celice, ki so nama omogočile polnjenje baterij za fotografiranje, GPS napravo in seveda za razsvetljavo. Zelo pomemben je bil tudi filter za pitno vodo. Vso to opremo sva nekaj mesecev pred tem preizkusila pri pohodu po GR20 preko južnega dela Korzike.

Zadnji teden julija sva priletela v Alice Springs. Mesto daje vtis puščavske postojanke, vendar nama je bilo takoj všeč. Morda zato, ker sva preko spleta rezervirala prenočišče v hostlu Alice’s Secret, ki je imel prijeten vrt, spala pa sva v hišici opremljeni v "alpskem smučarskem slogu".

Pozno ponoči sva pred odhodom v najini "alpski kočici" urejala prtljago in pazljivo razporejala hrano v tri plastične škatle, ki sva jih nameravala pustiti ob poti.
Kaotično prijazen hostel v Alice Springs


Naselje Alice Springs je nastalo v sredini Avstralije v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko so z žicami uspeli povezati sever in jug Avstralije za kar so morali vmes zgraditi na vsakih 250 do 300 km telegrafske postaje. V začetku se je to naselje imenovalo Stuart po vodji prve raziskovalne odprave, ki je raziskala pot preko tega dela Avstralije, leta 1933 pa so to naselbino poimenovali Alice Springs po ženi vodje gradnje telegrafske povezave Charlesa Todda in v upanju, da je tam trajen vodni izvir ob večinoma suhi reki imenovani Todd. Telegrafska povezava preko Avstralije in naprej preko Jave in Azije vse do Londona je bila res impresivno delo. Od leta 1872 dalje je bilo tako mogoče poslati sporočilo preko množice vmesnih postaj v manj kot enem dnevu iz Avstralije v London. Za oskrbovanje teh telegrafskih postaj so predvsem iz Afganistana pripeljali kamele in njihove gonjače. Ko so po drugi svetovni vojni postale te telegrafske postaje neuporabne so kamele spustili v divjino, kjer so se uspešno razmnožile in danes živijo v divjih tropih.

Mesto Alice Springs je nastalo zaradi telegrafske postaje
Sončni zahod na hribu nad Alice Springs


V Alice Springs sva nakupila še vso manjkajočo hrano in opremo - poleg plinskih bombic tudi posebne kratke gamaše, ki so nujne za hojo preko bodeče trave imenovane spinifex. Dogovorila sva se tudi za prevoz do Redbank gorge zadnje točke Larapinta trail. Marsikdo prehodi Larapinta trail od Alice springs do Redbank gorge, a midva sva se raje odločila za obratno smer. To nama je omogočilo med vožnjo do izhodišča pustiti zaloge hrane na treh mestih in ohraniti nekaj svobode pri časovnem planiranju poti. V nasprotnem primeru bi se morala dogovoriti za prevoz s konca poti za točno določen dan...

Ker sva šele zvečer uspela dobiti plastične škatle za hrano sva precejšen del zadnje noči v Alice Springs v najini "alpski kočici" razporejala zaloge hrane in priboljškov. Zjutraj sva vse to natovorila v naročen kombi ter se odpeljala do izhodišča. Ko je avto odpeljal sva se znašla sama sredi divjine. Šla sva do bližnjega prostora za kampiranje, postavila šotor in se sprehodila proti bližnjemu vrhu ter nato še do vodne mlakuže v bližnji soteski imenovani Redbank gorge. Že takoj sva ugotovila, da so bile tu v polpuščavskem delu Avstralije vodne kotanje vedno zelo pomembne in imajo svoja imena. Spoznala sva tudi, da so poti dobro označene in da je potrebno vodo iz tankov za vodo pred uporabo filtrirati.

Na parkirišču pri Redbank Gorge sva izstopila iz avta in bila na svojem...
Popotovanje se je pričelo. Ugotavljava, da so poti dobro označene.



Tipično zavetišče na poti s streho, tankom z vodo in ...
čistim suhim straniščem s toaletnim papirjem


Dnevne etape hoje sva nato večinoma izbirala tako, da sva prenočevala na temu določenih prostorih. Ti so praviloma imeli tank z vodo, bolj ali manj ravne prostore za postavitev šotora, manjšo streho, tablo z opisom poti ter suho stranišče praviloma opremljeno celo s toaletnim papirjem. Na teh šotoriščih sva občasno srečevala tudi druge pohodnike, s katerimi se je bilo prav prijetno pogovoriti. A več kot štiri ali pet ljudi dnevno po navadi nisva srečevala. Prav tako so bila med potjo področja telefonskega signala prava redkost. Zato sva se zelo razveselila, ko sva prišla do posamezne najine shranjene zaloge hrane, še večje veselje pa je bilo takrat, ko je bilo to poleg turistične okrepčevalnice. Takrat sva si privoščila razvrat s skromno kupljeno hrano in kavo ter zvečer z vinom iz najine zaloge. Tega sva sicer v plastični škatli najine zaloge dobro skrila, da ne bi spravljala v skušnjave morebitnih mimoidočih staroselcev.

Ponavadi se je dalo najti primeren prostor za postavitev šotora
Največje veselje pa je bilo priti do svojih zalog hrane


Popoldanska idila 1
Popoldanska idila 2


Brinkley Bluff: pot bova nadaljevala po grebenu do soteske, kjer je voda in naju čaka škatla s hrano.
Pokrajina neprestano preseneča z različnimi oblikami kamnin


Z vrha se odpre razgled na pot, ki naju še čaka
Rastlinje pogosto spominja na znanstveno fantastiko


Pot je potekala preko gorskih verig, suhih ravnic med njimi in se pogosto zaključila ob mlakuži, ki je v soteski ostala od obdobja obilnega dežja v tem ali preteklih letih. Rastlinje ob poti je bilo za naju zelo nenavadno in je bolj spominjalo na ostanke nekdanjih geoloških obdobij - velike praproti, drevesa evkaliptusa ter rastline in plodovi, katerih imen nisva nikoli ugotovila. Tudi kamninska sestava tal je bila zelo zanimiva - morske usedline so ustvarile zelo različne oblike.

Ali je tu nekoč res bilo morje?
Struktura kmnin vedno znova presenča


Po petnajstih dneh sva prišla že blizu cilja. A se nama je zdelo kar škoda nehati. Zato sva zadnjo etapo razdelila še na dva dela. Končno sva prišla do nekdanje telegrafske postaje v Alice Springs in nato ob suhi reki Todd do že znanega hostla.

Višinski profil celotne poti

Larapinta trail, kakor so staroselci poimenovali Finke river, kar baje pomeni Slani potok

Kaj je cilj take poti? Morda se skriva odgovor v vzorcu avstralskih staroselcev.


Ker sva imela še tri dni do rezerviranega poleta domov, sva si naslednji dan v Alice Springs izposodila kolesi in si ogledala okolico. Imela sva srečo, da sva v botaničnem vrtu naletela na predavanje staroselca o nekdanjem življenju domorodcev. Prav neverjetno je, kako so ti uspeli preživeti v tako negostoljubnem okolju in ob tem celo razviti svojo kulturo. Znali so narediti ogenj, ustvarjali so zanimive simbolične slikarije, niso pa uspeli izdelati tekstila, niti niso imeli občutka za lastnino ozemlja. Ko jim je v zadnjem času avstralska vlada dala v last določena ozemlja je videti, da res ne vedo, kaj bi z njimi. Koliko je k temu pripomoglo tudi uživanje alkohola, predvsem med moškim delom staroselcev, je težko reči.

Nato sva se še za dva dneva odpeljala z avtobusom do področja skalnih konglomeratov Uluru. Ker je bil vzpon na vrh prepovedan, za kar so skrbeli čuvaji, sva se sprehodila okoli te skale. Tu je bilo nekaj prav zanimivih pogledov na skalne tvorbe ter na ostanke slikarij staroselcev. Ob sončnem zahodu sva ob šampanjcu uživala pogled na spreminjanje barve te skale. Naslednji dan sva se po tradicionalnem ogledu sončnega vzhoda skupaj z ostalimi sprehodila mimo področij skalnih tvorb imenovanih Olge ali Kata Tjuṯa ter nato še skozi Kings Canyon.

Osrednja Avstralija je na naju naredila res mogočen vtis in na koncu sva ugotovila, da bi sem še kdaj z veseljem prišla. Poleg drugačne in za nas nenavadne pokrajine so bili vsi ljudje, ki sva jih srečala zelo prijetni. Očitno je v Avstraliji še ostalo nekaj pionirskega duha.
Avstralski staroselec razlaga nekdanjo plemensko strukturo Avstralije in njihov način življenja
Sprehodila sva se okoli skalnega osamelca Uluru ter podobnih sosednjih skalnih tvorb imenovanih Kata Tjuṯa oziroma Olge.


Pot sva naredila Darja in France v času od 30. julija do 13. avgusta 2017.
Celotna dolžina poti je bila 254 km, pri čemer sva naredila okoli 10 200 višinskih metrov.


Kratek (3:22 minute, 65MB) video o najini poti. Glasbena spremljava je verjetno najbolj prepoznavna avstralska pesem Waltzing Matilda, ki jo izvaja Slim Dusty,


 


France

Prispevek objavljen: nedelja 27.september 2020 -16:49
Zadnji popravek: ponedeljek 28.september 2020 - 22:14


Komentarji
 

203346 - 23
E-Gora.php-V4.2-200928/1(e-gora@krim)
Novejši zapisi
--- manus