e-Gora
Naš spletni časopis

 


e-Gora, št. 4, 2020


Kazalo

tabela 1   tabela 3   tabela 4  

 

 

 

 



E-Gora
Copyright ©2006 FranceS

Ferate, od kod so prišle in kam gredo

Nekaj misli o feratah in feratiranju

France Sevšek

Gradiška Tura - Otmarjeva pot (C)


Prvotni obiskovalci gora, pa naj so bili to pastirji, lovci ali iskalci rude, so si pogostejše vzpone poskušali olajšati s pritrjenimi vrvmi, nadelavo stopov ali železnimi klini. Take poti so po navadi poimenovali "zavarovana planinska pot". A planinske poti so bile marsikdaj le skopo zavarovane. Tako pravi Janko Mlakar, da je Alpenverein za dostop na vrh Triglava v skale zabil le nekaj klinov in da je on prilezel na Mali Triglav po kolenih, čeprav ni bil na božji poti. In nato dodaja, da je le nekaj let kasneje Jakob Aljaž Triglav tako nabodel s klini in povezal z žicami, da je postal vsakemu dostopen, ki je bil trden v glavi, dober v nogah in je znal hoditi po stopnicah.


Med prvo svetovno vojno se je v Alpah pojavilo veliko nadelanih vojaških poti. Te so vodile do opazovalnic, strelskih položajev in v skalo izdolbenih zavetišč. Pri tem so v svojem osvajalnem zaletu prednjačili Italijani, a tudi avstrijska vojska ni dosti zaostajala. Veliko takih poti je nastalo tudi v Julijskih Alpah, še več pa v Dolomitih. Tipičen primer take poti lahko vidimo na vrhu Lagazuoi severno nad prelazom Falzarego. Večino teh poti so opremili z železnimi stopi in jeklenicami, zato se jih je prijelo ime železna pot ali po italijansko via ferrata. Po vojni so te poti nekaj časa samevale in propadale, počasi pa so njihove ostanke pričeli uporabljati gorniki in vse bolj skrbeli za obnavljanje nekaterih od njih. Najprej so bile tako imenovane ferate predvsem gorniške zanimivosti. V začetku smo mislili, da bodo ferate predvsem namenjene samovarovanju pri plezanju po skalah. A je šel razvoj v povsem drugo smer.

Z napredkom življenjskega standarda pa se je pričel razvijati tudi množični turizem in z njim povezane možnosti trženja. Množičnost pa je prinesla tudi filozofijo varnosti - vse aktivnosti morajo biti popolnoma varne, adrenalin naj bo le posledica nerazumevanja razmer in ne objektivne nevarnosti, ki jo je potrebno v največji možni meri odpraviti. Proizvajalci so zato pričeli razvijati in prodajati "feratno opremo", sestavljeno iz plezalnega pasu, povezanega z dvema vponkama. Taka oprema seveda ni bila kaj prida uporabna na zavarovanih planinskih poteh, saj možnosti za samovarovanje tam ni bilo prav dosti. Zato so opremljevalci poti pričeli na novo opremljati zavarovane poti tako, da je bilo varovanje vseskozi mogoče - po navadi z varovalno jeklenico vzdolž poti. To je povzročilo še večje zanimanje turistov za vzpone po teh novih feratah. In ker dandanašnji turisti ne želijo več samo poležavati in se hraniti ob hotelih, so alpske turistične občine pričele graditi ferate v svoji bližini. Te niti nujno ne vodijo na kakšen vrh, ampak so pogosto same sebi namen. Njihovi opremljevalci se trudijo z izumljanjem različnih oblik športne zabave za turiste, od previsnih vzponov preko gladkih sten do dvojnih ali trojnih vrvnih mostov, ki so jih prvotno imenovali, res ne vem zakaj, "opičji mostovi". Ferate so tako postale predvsem športni objekti in v veliko manjši meri planinske poti.

Arco- trojni mostiček
Hochkar, Heli-Kraft-Klettersteig (C) - dvojni mostiček


Tudi pri nas v zadnjih letih opažamo nastajanje vse več novih ferat. Opremljajo jih predvsem posamezniki ob delni pomoči lokalnih skupnosti in tudi lokalnih planinskih društev. Spomnim se, da je v začetku Planinska zveza gradnji ferat nasprotovala, kar je bilo najbrž predvsem posledica nerazumevanje njihove funkcije. Še vedno namreč marsikdo enači ferate z zavarovanimi planinskimi potmi. Vendar tudi pri nas vse več gornikov zahaja v tujino in tam spoznava različne oblike feratne rekreacije in k nam prinaša sveže ideje.

Še pred leti se mi je zdela beseda ferata nepotrebna tujka, če bi lahko namesto nje enostavno uporabili oznako "zavarovana pot". A je šel razvoj feratne rekreacije v povsem svojo smer, tako da moramo danes ta dva pojma med seboj ločevati. Res beseda "ferata" ni najbolj posrečena, a se "železnica" ne bo uveljavila, "zavarovana plezalna pot" pa je predolga oznaka. Slednje oznake tudi ne moremo skrajšati v "plezalna pot", saj se že pojavljajo označene "plezalne poti", ki po smereh nizke težavnosti (nekako do druge stopnje) omogočajo vzpon brez varovanja. Izpeljanke besede "ferrata" so se za te poti uveljavile tudi v večini jezikov, opazna izjema je nemščina, kjer ferate imenujejo "Klettersteig".

Za ocenjevanje težavnosti ferat se je uveljavila črkovna lestvica od A, za sedaj do G, kjer težavnost po abecedi narašča. Ferate težavnosti A in B so preproste dobro zavarovane poti, tiste z oceno C in D že zahtevajo več izkušenj in boljšo telesno pripravljenost, ocena F pa pomeni, da je to zahtevna telovadna vaja, za katero potrebujemo veliko spretnosti in moči v rokah, kaj pa pomeni ocena G, si pa tudi predstavljati ne morem več. Samo nekatere lažje ferate so primerne tudi za otroke in kot take tudi označene. Pri njih so stopi nameščeni bliže skupaj in je varovalna jeklenica pritrjena ustrezno niže.


Via ferrata " Estrecho de Priego" v Španiji
Via ferrata " Estrecho de Priego" poteka tudi po lesenih policah


Na ferati Estrecho de Priego skoraj ne pridemo v stik s skalo


Via ferrata "Estrecho de Priego" v osrednji Španiji (Provicia de Cuenca, Castilla-La Mancha) je krožna pot, ki po nekaj telovadbe pripelje nazaj na izhodišče. Narejena v soteski potoka in poteka po skobah in mostičkih raznih oblik, od katerih so trije po jeklenicah in dva z deskami. Na celotni ferati praktično ne pridemo v stik s skalo. Še v letu 2019 je bila to ena redkih brezplačnih ferat v Španiji, sedaj pa je videti, da je dobila drugega upravljavca, ki tudi tu feratiranje zaračunava.



Za obisk ferate nujno potrebujemo ustrezno opremo. Če smo še pred nedavnim hodili po lažjih feratah brez opreme, danes tega skoraj ne moremo več početi. Razloga za to sta dva. Prvi je moralni, saj bi tako morda manj izkušenim podajali napačno sporočilo, da feratna oprema ni potrebna. Drugi pa je v tem, da nas pri feratiranju brez opreme ostali feratisti gledajo čudno, nas opominjajo in se zgražajo, kar je na bolj obljudenih feratah vsaj neprijetno. Tako je bilo na primer nekdaj povsem normalno vzpeti se po Furlanovi poti na Gradiško turo brez feratne opreme, danes pa si tudi tam raje nataknemo varovalno opremo in jo zaradi ostalih tudi pravilno uporabljamo.

Kakorkoli že, za obisk ferate je poleg čelade in plezalnega pasu najpomembnejši tako imenovani feratni komplet, ki je sestavljen iz dveh krajših vrvi ali trakov, na koncu katerih sta dovolj odporna karabina. Feratni komplet je lahko narejen iz trakov, ki se ob večjem padcu natrgajo, če pa je povezava bolj toga pa jo moramo na plezalni pas pritrditi preko ustrezne zavore. Ker je namreč dolžina povezave med plezalnim pasom in varovalno jeklenico zelo kratka, okoli poldrugega metra, bi pri daljšem padcu lahko nastale ogromne sile, če bi bil varovalni komplet tog in trdno pritrjen na plezalni pas. Za obisk ferate so zelo dobrodošle so tudi odporne rokavice, popkovina (trak s karabinom) pa nam omogoči vmesni počitek na težjih delih.

Ferata pod Češko kočo (D/E)
Grančišče nad Mojstrano - Pot mojstranških veveric (C/D)


Težko je reči, katera je bila prva prava ferata pri nas. Zavarovana plezalna pot na Šmarnogorsko Grmado bi že lahko zaslužila to ime saj so jo baje uradno odprli že leta 1928. Pogosto navajajo tudi ferato na Gonžarjevo peč nad Vinsko goro kot najstarejšo ferato v Sloveniji saj so jo opremili že leta 2011. Prva prava športna ferata pa je bila najbrž tista pod Češko kočo, odprta leta 2014. Vsekakor pa v zadnjem času število ferat hitro narašča - predvsem v sredogorju, kjer graditelji očitno naletijo na manj nasprotovanja. Nekatere so zelo kratke, večina pa se skriva pod drugimi imeni, tako da se je potrebno kar potruditi, da jih sploh odkrijemo.


Tudi v drugih alpskih deželah opažam, da ferate pogosto gradijo v okolju, ki ni niti gospodarsko, niti turistično posebno zanimivo. Veliko novih ferat je v zadnjem času nastalo ob težko dostopnih skalnih strugah gorskih potokov in križem kražem preko lokalnih skal. In ta trend se pričenja kazati tudi že pri nas (na primer ferati Hladnik in Jerman v Martuljku). Zanimiva je tudi možnost uporabe jezu umetnega jezera za postavitev ferate, kar so izkoristili pri jezeru Silvretta na Tirolsko - Predarlski meji.

Pa še na eno zanimivost velja opozoriti. Za razliko od adrenalinskih parkov, katerim postajajo ferate vse bolj podobne, je uporaba ferat zaenkrat praviloma zastonj. Izjema so predvsem španske ferate, kjer se je pogosto potrebno prijaviti in plačati majhno pristojbino preko spletnih strani lokalnih skupnosti. In pa nekatere ferate, ki so narejene v okviru turističnih zanimivosti, kot so na primer posamezne turistično opremljene soteske v Avstriji, za vstop do katerih je že dolgo prej bilo potrebno plačati vstopnino. Ko bodo enkrat v Blejskem Vintgarju ali ob slapu Savica naredili ferato tudi ta prav gotovo ne bo zastonj.

Ferata Rio Sallagoni vodi po soteski potoka do gradu nad krajem Drena v bližini Arca
Ferata Pirknerklamm v Dravski dolini v bližini Oberdrauburga (C)


Večkrat me vprašajo, ali sem torej za ferate, ali jim nasprotujem. To vprašanje je posledica nepoznavanja razvoja ferat ter razlike med njimi in zavarovanimi potmi v gorah. In prav zato sem napisal ta prispevek. Res je v naravi zaradi zgodovinskega razvoja ločitev med feratami in zavarovanimi potmi včasih težka. Vendar ferate so tu in to je dejstvo, kateremu ne moremo nasprotovati. Vsekakor nove ferate hitro nastajajo in vsak turističen kraj, ki ima vsaj malo možnosti za to, jih poskuša zgraditi. Turisti danes niso več pripravljeni preživljati dopusta v ležalnikih ob bazenu, morju ali na vrtu hotela, ampak želijo biti aktivni. Videti je, da tudi gorniki danes večinoma postajajo vse bolje opremljeni in tudi vse bolj sposobni za težje podvige. Zato najbrž nadelave novih poti v gorah večinoma niso več smiselne, bi pa bilo najbrž dobro zaradi varnosti nekatere zelo obiskovane lažje plezalne smeri opremiti s svedrovci. In, ja, poleg vzponov v gorah se mi včasih zdi kakšen vzpon po zanimivo narejeni ferati prav zabaven - nekaj sem jih že opisal in upam, da jih bom uspel še kaj.


 


France

Prispevek objavljen: sreda 10.junij 2020 -14:45
Zadnji popravek: petek 10.julij 2020 - 20:01


Komentarji
 

206502 - 327
E-Gora.php-V4.2-200928/1(e-gora@krim)
e-Gora, št. 4, 2020
--- pico