e-Gora
Naš spletni časopis

 


e-Gora, št. 3, 2020


Kazalo

tabela 1   tabela 3   tabela 4  

 

 

 

 



E-Gora
Copyright ©2006 FranceS

S kolesom ob reki Inn od izvira do Kufsteina

300 kilometrov kolesarjenja po Švici in Avstriji

France Sevšek

Tam zadaj pod sedlom Lunghin izvira Inn


Inn je pomembna evropska reka. Izvira v Švici v bližini prelaza Maloja, kjer se retoromansko imenuje En, kar naj bi v keltskem jeziku pomenilo voda. Po tej reki so poimenovali tudi celotno pokrajino Engadin. Inn nato teče skozi Avstrijo, kjer je dolina že široka in rodovitna z več mesti, med njimi tudi glavno mesto Tirolske Innsbruck, ki je dobilo ime po mostu na reki Inn. V Kufsteinu Inn zapusti Avstrijo in teče po bavarski ravnini do Passaua, kjer se po približno 500 kilometrih izlije v Donavo.

Ob reki Inn poteka kolesarska pot, ki je dobro označena ter podrobno opisana v različnih brošurah in na internetu. Je zelo priljubljena med kolesarji, saj poteka skozi slikovito pokrajino in posebno spodnji del ni posebno zahteven. Odločila sva se, da si predvsem švicarski in avstrijski del te poti ogledava in to povsem svobodno brez posebnega časovnega načrta. Zato je bilo potrebno voziti s seboj poleg obleke in osnovne kolesarske opreme tudi opremo za kampiranje, kuhalnik ter nekaj malega nujne hrane za sproti. Glavnino hrane pa sva nameravala kupovati takrat, ko bi jo potrebovala. Tako se nama je prtljage nabralo vsakemu dobrih deset kilogramov: po dve torbi na prtljažniku in lahka sprednja torbica.

Na začetek poti sva se nameravala odpeljati z javnim prevozom, a se je to izkazalo za zelo zapleteno in zamudno. Zato sva se odločila za prevoz z lastnim avtom. Kot po navadi se nama je jutranje odhajanje precej zavleklo. Potrebno je bilo namreč še urediti to in ono za službo ter še marsikaj drugega. Bilo je že pozno dopoldne, ko sva končno spravila kolesi in prtljago v avto ter se odpeljala. Prometa je bilo veliko in poročali so o zastojih na turski avtocesti. Zato sva se odločila za vožnjo po stranskih cestah. Najbrž nisva bila nič hitrejša, prej obratno, a vsaj vozila sva se. Časa sva imela dovolj in ker je iskanje prenočišča pozno zvečer precej neprijetno ter po navadi tudi drago, sva se odločila, da se po približno 500 kilometrih vožnje ustaviva v kampu v kraju Imst.

Zjutraj sva se odpeljala še tistih 200 km skozi St. Moritz proti prelazu Maloja, kjer sva na koncu jezera Silser našla prav prijeten kamp, ki je bil po švicarsko zelo bazičen. Na robu gozdička sva postavila šotor in se odpravila s kolesi na ogled okolice. V kraju Maloja je bila edina živilska trgovina mlekarna, ki pa je prodajala tudi nekaj druge hrane in je imela zunaj mizo, kjer je bilo mogoče to hrano tudi pojesti in popiti.

Naslednji dan sva šla peš pogledat, kje izvira Inn. To je tik pod sedlom Lunghin, do kamor je od kampa slabe tri ure hoje. To sedlo je nekaj posebnega. Je namreč trojno razvodje: Inn teče v Donavo in ta nato v Črno morje, Maira se izliva v Pad in v Jadransko morje, Gelgia pa na sever v Ren ter dalje v Severno morje.


Camping Maloja ob jezeru Silser
Jezero Lunghin iz katerega teče Inn, vanj pa priteka voda izpod sedla Lunghin


Točka edinega evropskega trojnega razvodja na Sedlu Lunghin. Če v posodico nalijemo vodo, bo njen del iztekel v Črno morje, del v Jadransko morje in del v Severno morje.
Oznaka trojnega razvodja na sedlu Lunghin


Drugo jutro sva se z avtom zapeljala na parkirišče ob jezeru v bližini kampa, kjer je bilo mogoče brezplačno pustiti avto za dalj časa. V Švici se nama je zdelo to povsem varno, čeprav so se prijatelji kasneje norčevali, da bi mi lahko moj že polnoleten in utrujen avto redoljubni Švicarji odpeljali na odpad. Pa se to seveda ni zgodilo. Natovorila sva torbe na kolesi in se odpeljala ob Innu navzdol do St. Moritza. Tam je bilo po kolesarski stezi nekakšno tekaško tekmovanje in kolesarjenje med utrujenimi tekači ni bilo posebno prijetno. Zato sva zavila na peš pot, ki je bila precej razgibana. Ko sva kasneje zopet prišla na kolesarsko pot naju je čakalo še nekaj presenečenj. Sredi polja so pot popravljali in je bila neprevozna, zato sva se peljala po kolovozu in ko se je ta končal po travniku ter končno uspela prenesti natovorjeni kolesi preko potoka na cesto. Nadalje je kolesarska pot speljana po levem bregu doline visoko na reko. Ustavila sva se za kosilo ob vaškem vodnjaku v slikoviti vasici S-Chanf. Sledila je nekakšna gozdna cesta, ki naju je vodila gor in dol visoko nad dolino. Mestoma so bili klanci z vso najino prtljago kar naporni. Toliko o kolesarjenju ob Innu navzdol! Dan sva zaključila v lepem spustu do kraja Zernez, kjer sva se ustavila v kampu.

Včasih se kolesarska steza tudi spremeni v kolovoz
Kolesarjenje skozi lepo obnovljene vasice


Tudi naslednji dan je bila pot zelo razgibana. Skoraj 200 metrov nad reko je lepa stara vasica Guarda, kamor so naju zapeljali označevalci kolesarske poti. In ni nama bilo žal. Po spustu proti dolini naju je pritegnila gorsko kolesarska oznaka in zopet sva se peljala strmo gor po kolovozu. Še nekaj zložne asfaltne ceste in pripeljala sva se v kraj Ftan. Tu sva si privoščila zaslužen počitek s kavo in štrudlom. Sledil je spust po asfaltu do Scuola in od tam do kraja Strada. V skoraj praznem kampu sva postavila šotor na razglednem robu in uživala v večernih razgledih ob ostankih s seboj prinesene hrane - bil je ponedeljek in trgovina v vasi je ob ponedeljkih zaprta, gostilne pa tudi ni bilo nobene v bližini. Sprotno oskrbovanje v Švici res ni enostavno! Uspela pa sva dobiti steklenico vina tako, da sva se zapeljala kakšen kilometer nazaj do okrepčevalnice na kmetiji, ki sva jo prej videla ob poti. Ob tem sva si z veseljem ogledala tudi staro kmečko hišo, ki je bila po zasnovi in opremi zelo podobna našim gorskim kmetijam.

Kolesarjenje nad dolino Inna je bilo zelo razgledno


Lepo obnovljena vas Guarda nad dolino Inna


Včasih je pot potekala tudi čisto ob Innu
Prijeten večer v kampu v vasi Strada


Naslednji dan je bil predvsem spust po asfaltnih cestah in poteh. Zjutraj sva zelo hitro prišla do vasi Martina na avstrijski meji. Sledil je spust do Landecka od kjer sva nadaljevala kolesarjenje do Imsta. Tokrat sva se odločila za kamp v bližini centra mesta kamor sva se zvečer sprehodila. Dan sva zaključila pred šotorom ob cenenem vinu, dokler se ni zelo močno vlilo.

Tudi naslednji dan sva kolesarila pretežno navzdol. Dolina Inna je tu že veliko širša in bolj naseljena. Spotoma sva si ogledala velik samostan Stams ter mestece Telfs. Končno sva v vročem dnevu po 61 kilometrih prišla do kampa v kraju Völs nedaleč od Innsbrucka. Bilo je še zgodaj in zato sva se z avtobusom odpeljala v Innsbruck ter se sprehodila po mestu. Ogledala sva si nekaj ulic in znamenitosti starega mesta ter večerjala v pivnici. V kamp sva se zvečer vrnila z vlakom.

Samostan Stams
Ulice starega dela Innsbrucka

Večerna idila v Innsbrucku
Jutranji Innsbruck

Kolesarjenje sva zgodaj zjutraj nadaljevala skozi prebujajoči se Innsbruck. Prvi postanek sva naredila v kraju Schwatz, kjer sva si ogledala katedralo, nekaj ulic okoli nje ter pekarno in kavarno. Nato sva prečkala Inn in se rahlo vzpela do jezera Reitalersee, ob katerem sta kar dva kampa.

Svoje kolesarjenje ob Innu sva nato končala po 35 kilometrih v Kufsteinu. Razpoložljiv čas se nama je počasi iztekal in tudi motivacije za kolesarjenje po bavarski ravnici ni bilo prav veliko. Kolesi s torbami sva parkirala v centru mesta ter si šla ogledat grad. Orgelski koncert sva sicer ujela le na koncu, je pa bil razgled z gradu prav lep. Tudi muzej v gradu je bil poučen - očitno je bilo to mesto vedno nekako na prepihu med Bavarci in Avtrijci. Popoldne sva se odpeljala z vlakom nazaj do Innsbrucka ter tam prestopila na vlak do Ötztala. Zaradi vzdrževanja železniške proge namreč dalje vlak ni vozil. Z nadomestnim avtobusom sva nato odpeljala v Landeck in tam opazila avtobus proti Naudersu. Z njim sva se peljala do križišča pri Kajtanbrücke blizu švicarske meje. Res je bilo dobro, da sva pred dnevi to pot že prevozila s kolesi, saj sva te kraje že poznala in vedela za kamp ob cesti.

Prišla sva v Kufstein
Pogled na Kufstein z gradu


Naslednji dan je bil zelo pester. Odkolesarila sva do vasi Martina v Švici in tam ujela avtobus do Scuola. Ob tem se nama je pri ceni karte 40€, kar malo kolcnilo. Tudi vlak iz Scuola do St.Moritza ni bil poceni. Najcenejša varianta je stala 45 € in to dnevna karta za celotno področje za vlak, avtobus in kolo. Če bi to prej vedela, nama ne bi bilo treba kupovati posebej karte za avtobus.
V St.Moritzu se nama ni dalo čakati na avtobus ampak sva sedla na kolesi in se odpeljala ob obeh jezerih do Maloje, kjer naju je čakal avto. Bil je to res lep zaključek celotnega kolesarjenja.

Z avtobusom do Scuola
Iz Scuola do St. Moritza sva se peljala z vlakom


Kolesi in prtljago sva spravila v avto ter se odpeljala proti domu. Odločila sva se za pot preko Južne Tirolske. Ker je bilo je že pozno popoldne, ko sva se odpeljala, sva se ustavila v kampu ob jezeru Reschen. Ko sva postavila šotor je pričelo deževati. Kljub vsemu sva si poskusila skuhati večerjo, pa naju je odrešil plin, ki nama ga je zmanjkalo. Očitno sva ga vzela s seboj ravno pravo količino. Z večerjo v bližnji pizzeriji sva zato proslavila konec ture. Ponoči je bilo hladno in zjutraj so bili bližnji vrhovi zasneženi. Res je bil že čas za povratek domov.

Kamp ob jezeru Reschen: okoliške vrhove je ponoči pobelil sneg
Jezero Reschen s svežim snegom v ozadju


Ob reki Inn sva kolesarila Darja in France od 19. do 24. avgusta 2018 in naredila dobrih 300 kilometrov poti. Za celotna turo pa sva skupaj s prevozom porabila 11 dni. Kot zanimivost naj povem, da so si mimoidoči večkrat ogledovali najini kolesi in ugibali, kje so baterije. Nekako kar niso mogli verjeti, da voziva še na svoj lasten pogon.


 


France

Prispevek objavljen: torek 15.september 2020 -16:47
Zadnji popravek: ponedeljek 05.oktober 2020 - 12:40


Komentarji
 

203308 - 31
E-Gora.php-V4.2-200928/1(e-gora@krim)
e-Gora, št. 3, 2020
--- manus