e-Gora
Naš spletni časopis

e-Gora, št. 1, letnik 1, 2006


Kazalo

tabela 1   tabela 3   tabela 4  

 

 

 

 



E-Gora
Copyright © 2006 - FranceS

Ladak - Indija 2006

Ivanka Valjevec



Le malokdo si predstavlja, da se himalajsko pogorje vleče preko azijskega kontinenta nekaj tisoč kilometrov, da ima neskončno število zelo visokih gora (od tega 14 osemtisočakov) in, da so te gore dostopne tudi navadnim planincem in tako smo tja odšli tudi planinci PD Križe.
Naj mi ne zamerijo tisti, ki so dobri poznavalci tega področja in tisti, ki še vedno ohranjajo osnovnošolsko znanje zemljepisa. No, meni se ne godi tako, saj me je reka Ind s svojim tokom in mojim slabim poznavanjem, močno presenetila, ne teče nekje po centralni Indiji, pač pa po skrajnem severozahodnem delu, se združi z reko Zanskar in potem mogočno odteče preko Pakistana v Bengalsko morje.
In ta del Indije je bil naš cilj trekinga po prostranih širjavah večinoma kopastih gora, ki jih odlikuje višina tja do 6500 metrov. To pa je za nas, navadne pohodnike na Kriško goro (1471 metrov), nekaj izjemnega.
Priprave so se začele že zelo zgodaj, saj smo vsi razumeli, da brez dobre fizične kondicije ne moremo hoditi do 10 ur na dan. Pohajkovali smo po okoliških gorah, opravili tudi nekaj težjih vzponov npr. na Bavški Grintavec, Kepo, Storžič… in bili zadovoljni z doseženim.
Dan odhoda se je naglo bližal, na usklajevalnih sestankih smo zvedeli, katera je nujno potrebna oprema in pa seveda 1,5 liter žganja mora imeti vsak s seboj. Edina neznanka, ki nam je ostala, je odzivanje telesa na izjemno nadmorsko višino (no, z mojim telesom ni bilo težav, spala sem celo tako dobro, da sem enkrat zamudila kosilo).
In prišel je dan odhoda, slovo od domačih in domačih krajev, vožnja do Dunaja, jordanski avion s presedanjem v Ammanu in že smo pristali v New Delhiju. Tudi to mesto so po mojem skromnem poznavanju prestavili mnogo bolj proti severu (seveda je že od nekdaj, tam kjer je). Pri ogledu nekaterih znamenitosti Delhija (največja džamija na azijskih tleh, rdeča trdnjava) in življenja v mestu, je bil eden izmed nas hitro oropan, vsi pa smo s slabo vestjo ogledovali revščino na robu mesta.
Naslednji dan poletimo našim dogodivščinam naproti, do mesteca Leh v pokrajini Ladak, 3500 m visoko.Pristajanje aviona okoli hriba v relativno ozki dolini, obdani z visokimi neporaslimi gorami, vzbuja nenavadne občutke. Organizacija prevoza do urejenega majhnega hotela je zgledna, sonce nenavadno močno pripeka, skratka vse po pričakovanjih.
A seveda, v življenju stvari ne tečejo tako gladko in že prvo noč nas zalije dež, v sobe curlja in kaplja, nekateri najdejo suh kotiček le v kopalnici. Dan obeta dober začetek, aklimatizacijski vzpon je uspešen, a noč ima zopet svojo moč in dežuje kot iz škafa, tudi naslednja dva dneva doživimo enako. V mestecu Leh se je podrlo nekaj hiš, voda je odnašala ceste in naplavljala smeti, skratka nenavadno za ta letni čas in sploh sušno področje Ladaka.
Spašujemo se kaj bo z našim trekingom? Nič se ne da izsiliti, vendar smo sprva spremenili le izhodišče treka in odpotovali proti vasici Lato. Po poti opazujemo naraslo reko in deroče pritoke, soočimo se z zasuto cesto, ki jo ravno odkopavajo. Vendarle prispemo, prespimo v šotorih in naslednji dan odrinemo, preko deroče reke, ki jo uspešno prejahamo (dva padca v vodo – nič hudega) do višine 4400 m, kjer nervozno čakamo konje in našo prtljago. Spet začenja deževati, sel na konju nam pride povedat, da se moramo vrniti, saj karavana ne more po tej poti. Voda v reki še nekoliko naraste, vendar jo prejahamo brez večjih težav, če pa bi želeli spati v šotorih, bi morali reko prejahati še enkrat. In se odločimo, da je vse skupaj prenevarno (šotorišče, z našo prtljago, na drugi strani narasle reke pod padajočimi skalami) in se odpeljemo nazaj v Leh (nekaj ceste je voda že odnesla).


Obilno deževje zahteva tudi nujna vzdrževalna dela na zasutih oz. poplavljenih cestah. Opazili smo javne cestne delavce, ki s kanglico odstranjujejo vodo s ceste in z lopato mečejo s ceste ogromne količine peska…


V mestecu dva dni čakamo na prtljago, v kateri so tudi zdravila…, in sedaj nam je jasno, da bo naš trek močno okrnjen. Čas porabimo za ogledovanje samostanov in mestno sprehajanje.V mestecu tu pa tam zasveti tudi električna luč, sicer pa razdelijo sveče, baterij za fotoaparat ni mogoče napolniti, v trgovinah pa si pomagajo z agregati.


Po treh dneh poležavanja v hotelu se odpeljemo z džipi do jezera Tsokar na višini 4500 m in tam taborimo 3 dni, za nas skrbi osebje, ki nam zjutraj prinese pred šotor kavo, čaj in vodo za umivanje, čez dan pripravlja obroke, ki niso tako začinjeni, kot v restavracijah. Na prostrani planjavi okoli jezera živi nešteto ptic, tudi divji osli in konji ter jaki. Na robu planjave je polnomadsko naselje (mi se sprašujemo od česa ljudje živijo). Seveda so nomadi skromni in trdoživi ljudje, narava jim omogoča, da pridelajo nekaj žitaric, redijo koze in ovce in se s tem preživijo. Od tu se odpravimo na moj prvi pettisočak, jaz dosežem višino 5040 m, nekateri pa celo 5400 m. Dihanje je izjemno oteženo, sicer pa pobočje nenavadno prijazno. En dan preživimo več ali manj v šotorih, saj se nevihte kar vrstijo.
Potovanje se močno preveša v drugo polovico in se odpeljemo preko 4000 do 5000 m visokih prelazov do mesta Manali na višini 2100 m. Vožnja je res avanturistična, za 350 km potrebujemo 16 ur, se premetavamo in skačemo pod strop, obdajajo nas slikovite gore, doline, po poti opazimo kamione pogreznjene v blato, nekaj jih je prevrnjenih daleč pod cesto, ob cesti pa spominsko obeležje…
Vasice so majhne, vendar obdane s polji, ob cesti se vrstijo skromna gostišča.
Ceste so za naše razmere izjemno slabe in ozke, a omogočajo potovanje.
V hotelu, v starem vaškem jedru Manalija, opazim napis, da toaletni papir po uporabi ne mečite v WC, saj kanalizacija tega ne omogoča, pač pa ga vrzite v koš. V mestecu preživimo dva prijetna dneva, se temeljito umijemo, tudi postrvi so že na jedilniku in nato odpeljemo s sodobnim avtobusom v nočni vožnji nazaj do 500 km oddaljenega New Delhija. Kljub temu, da je bil avtobus sodoben in udoben, ni bilo mogoče spati, kajti voznik je vsako minuto 3x močno zahupal…

Sledi še nakupovanje v Delhiju in obisk znamenitega mavzoleja v Agri – Taj Mahala, zgrajenega iz belega marmorja in posvečenega ženi, ki je v 19 letih rodila 14 otrok in pri zadnjem porodu umrla. Umirajoča žena je s svojim možem, takratnim vladarjem, dosegla dogovor, da bo imel vse otroke enako rad, da se ne bo več poročil in da ji postavi mavzolej.
Mavzolej 22000 kamnosekov gradilo celih 22 let in danes privablja na milijone obiskovalcev…


Za konec: kljub temu, da nam ni uspelo izpolniti plana, smo se z novimi pogledi na svet, zadovoljni vrnili v domače kraje in že kujemo načrte za prihodnjič. In mimogrede, sedaj so vse slovenske ceste odlične!

Ivanka Valjavec









petek 13.oktober 2006 - 12:01 - ivanka - ivanka.valjavec@lj-mlek.si


Komentarji

201586 - 233
E-Gora.php-V4.2-200928/1(e-gora@krim)
e-Gora, št. 1, letnik 1, 2006
--- manus