e-Gora
Naš spletni časopis

 


e-Gora, št. 5, 2020


Kazalo

tabela 1   tabela 3   tabela 4  

 

 

 

 



E-Gora
Copyright ©2006 FranceS

Peš se daleč pride

Nekaj misli o večdnevnih pohodniških poteh

France Sevšek



Če prav premislimo je precej nenavadno, da postajajo večdnevni pohodi vse bolj priljubljeni. Ti pomenijo hojo z bolj ali manj težkim nahrbtnikom po razgibanem terenu v vročini, dežju ali mrazu in spanje v neudobnih prenočiščih. Le zakaj bi si kdo prostovoljno želel kaj takega početi? In vendar je pohodnikov veliko. Nekateri hodijo le nekaj dni, drugi pa tudi mesec ali več. Motivacije za to so najbrž zelo različne. Lahko je to enostavna športna motivacija za doseganje postavljenega cilja, preizkušanje lastnih zmogljivosti, umik od vsakdanjosti, pa želja po spoznavanju novega okolja, morda versko-romarski vzgibi in najbrž še marsikaj. Športna motivacija je predvsem povezana s strogim sledenjem eni od mnogih označenih in opisanih pohodniških poti, po možnosti v čim krajšem času. Meni pa je veliko bliže doživljanje in spoznavanje sveta. Že samo načrtovanje poti je veliko veselje - pregledovanje literature, zemljevidov ter brskanje po spletu. In nato pot, ki jo sproti prilagajamo trenutnemu razpoloženju, dodatnim informacijam, vremenu in še marsičemu. Vsaka taka pot je novo doživetje in ne le preizkus svoje telesne zmogljivosti. Morda res ni optimalna, saj bi se jo najbrž dalo prehoditi tudi veliko hitreje in bolj enostavno ter mogoče tudi po bolj zanimivih poteh, vendar je taka pot lastna izkušnja, ki nas še posebno napolnjuje.

GR20 na Korziki velja za težavno pohodno pot
Korzika z vso opremo, vključno s sončnimi celicami


Seveda pa je ob načrtovanju svoje pohodniške poti zelo koristno pregledati informacije o obstoječih daljinskih poteh. Teh pa je zelo veliko. Od začetnih prečnih poti, pogosto označenih s številko ena, kot sta na primer slovenska transverzala in avstrijska pot Nordalpenweg. Te so prvotno zasnovali gorniki in zato predvsem prečijo gorski svet. Kasneje pa so se pojavile pohodniške poti, ki se praviloma izogibajo gorskim vrhovom in potekajo po lažje prehodnem svetu. Tako na primer pot GR20, ki preči Korziko, velja za eno od najtežjih evropskih pohodniških poti pa čeprav komaj kje poteka po bolj zahtevnem gorskem svetu.

Ko načrtujemo svojo pohodniško pot se je najprej potrebno odločiti za način prenočevanja in prehranjevanja. Najbolj enostavne so poti, kjer spimo v planinskih kočah, penzionih in gostilnah ter tam lahko praviloma tudi jemo. V tem primeru potrebujemo s seboj le malo opreme in nahrbtnik je temu primerno lahek. Za prenočevanje v planinskih kočah praviloma potrebujemo spalno rjuho, v času nalezljivih bolezni pa pogosto kar pravo spalno vrečo, saj marsikje na ležiščih ni odej. Druga možnost je prenočevanje v svojem šotoru, a še vedno s prehranjevanjem pretežno v kočah in gostilnah ter pogostih možnostih nakupa živil. Tu je nahrbtnik že težji, saj moramo nositi šotor in spalno opremo, kuhalnik ter nekaj malega hrane. V najbolj ekstremnem primeru pa hodimo tako, da smo večino časa samozadostni. V tem primeru je potrebno zelo podrobno načrtovati prehrano na poti, da je ta kolikor toliko energijsko ustrezna in čim lažja. Vsekakor je tedaj nahrbtnik v začetku pohoda precej težak, se pa njegova teža z dnevi počasi manjša. Seveda pa je mogoče vse tri tipe pohodništva med seboj tudi kombinirati. V osrednji Avstraliji je tako na primer mogoče pri vožnji do izhodišča poti na določenih mestih odložiti svoje zaloge hrane, ki nam nato med pohodom pridejo še kako prav. Ali na primer na Korziki, kjer lahko občasno na nekaterih planinah kupimo sir in še kakšno hrano ter v nekaterih kočah tudi večerjamo. Tudi v Patagoniji lahko na nekaterih bolj turističnih točkah občasno kupimo hrano. Prav tako lahko v alpskem svetu, kadar prenočujemo v planinskih kočah, dobimo pri zajtrku kruh in še kaj za na pot ter včasih tudi na planinah kupimo mlečne izdelke, če jih pri tem evropska zakonodaja le preveč ne omejuje. Vsekakor se je med pohajanjem smiselno prilagoditi lokalnim možnostim ter izkoristiti vsako priložnost, ki se nam ponudi. V nahrbtniku pa je v vsakem primeru pametno vedno imeti vsaj en obrok hrane za vsak primer. To je smiselno tudi če hodimo po turistično razvitem svetu, saj so lahko gostilne zaradi različnih razlogov zaprte, morda ob našem prihodu kuhinja ne dela ali pa preprosto nimajo za nas primerne hrane.

Idila na Islaniji
Islandija z vso opremo, le vode je povsod dovolj



Larapinta trail v osrednji Avstraliji
Počitek na vrhu sredi avstralske divijine


Prečkanje potokov na Islaniji
Prečkanje narasle reke v Indiji je lahko zelo zahtevno



Veselje na sedlu v Indiji
Počitek na sedlu na Korziki


 


France

Prispevek objavljen: nedelja 30.avgust 2020 -16:56
Zadnji popravek: ponedeljek 14.september 2020 - 12:19


Komentarji
 

210601 - 82
E-Gora.php-V4.2-200928/1(e-gora@krim)
e-Gora, št. 5, 2020
--- pico