e-Gora
Naš spletni časopis

 

Domov
Novejše
Info
Prijava

Novejši zapisi


Kazalo

tabela 1   tabela 3   tabela 4  

 

 

 

 



E-Gora
Copyright ©2006 FranceS
10037

Od Hochschwaba do Raxa
110 kilometrov in 8200 višinskih metrov po avstrijski Štajerski
France Sevšek

Vrh Hochschwaba je bila najvišja točka najine poti
Vrh Hochschwaba je bila najvišja točka najine poti
Tik pod vrhom Hochscwaba
Tik pod vrhom Hochscwaba


Na Hochschwabu sva bila večkrat v zadnjih letih, tako pozimi, kot poleti. Tam so nama padle v oči oznake za peš pot "Od ledenika do vina" (Vom Gletcher zum Wein). Ker so deli te poti videti tudi turnosmučarsko zanimivi, sva se jih odločila letos pobliže ogledati.

Z vlakom sva se preko Maribora zapeljala do Brucka na Muri in nato z avtobusom do Leobna ter od tam do sedla Präbichl. Tega sva izbrala za začetek najine poti, saj je od tam do prve koče (Leobner Hütte) le slabi dve uri hoje. S sedla sva okoli treh popoldne odšla navzgor do zelo skromne, a prijazne koče Leobner. Ker je bilo lepo vreme in sva bila še zgodnja sva se pred večerom vzpela še na bližnji razgledni vrh Polster, s katerega se predvsem lepo vidi dolina Eisenerza z odprtimi rudniškimi kopi železa in pa seveda bližnji vrhovi pogorja Hochschwab. Ponoči se je razbesnela nevihta in zjutraj je v koči spalo poleg naju še nekaj pohodnikov, ki so baje šotorili nekje v okolici, a so med nevihto vsi premočeni pribežali v kočo, kjer je oskrbnik sredi noči prijazno poskrbel za njih.

Proti Leobner Hütte
Proti Leobner Hütte
Skromna, a prijazna koča
Skromna, a prijazna koča

Večerni sprehod na vrh Polsterja
Večerni sprehod na vrh Polsterja
Pogled s Polsterja na dnevni kop železove rude v Eisenerzu
Pogled s Polsterja na dnevni kop železove rude v Eisenerzu


Naslednji dan sva po obilnem zajtrku pot nadaljevala do lepe planine Sonnschien, kjer sva prespala v veliki planinski koči, ki se nama je zdela kar preveč urejena - hrano je mogoče dobiti samo v določenem času in tudi v spalnice je mogoče iti samo v predpisanem času. Še najbolj pa se nama je zamerilo dejstvo, da so v koči drago prodajali najbrž navadno vodo iz pipe, tista v toaletnih prostorih pa baje ni bila pitna - nedaleč od koče pa je bilo vodno zajetje z vodo, ki se nama je zdela odlična. Kljub množici krav na planini tudi ni bilo mogoče dobiti sira ali drugih mlečnih izdelkov - planšarica nama je povedala, da vse to ima, a nama ne sme niti prodati, niti podariti zaradi zakonskih predpisov o pridelavi in prodaji hrane.

Pester zajtrk v Leobner Hütte
Pester zajtrk v Leobner Hütte
Proti planini Sonnschien
Proti planini Sonnschien


Pogled proti višjemu delu Hochschwaba
Pogled proti višjemu delu Hochschwaba
Sonnschienalm
Sonnschienalm


Pot sva nato nadaljevala v smeri označene poti GW (Vom Gletcher zum Wein) po pogoju Hochschwaba mimo simpatične lesene koče Häuslalm do vrha 2277 m visokega Hochschwaba. Prespala sva v koči Schiestl malo pod vrhom. Kljub sodobnemu videzu in skoraj polni zasedenosti koče pa je osebje v njej uspelo ustvariti prijetno vzdušje in z veseljem sva ob dobri večerji spila nekaj piva in vina na terasi ob pogledu na sončni zahod za pogorjem Hochschwab.

Zimske markacije na Hochschwabu
Zimske markacije na Hochschwabu
Sodobna koča Schiestl stoji le malo pod vrhom Hochschwaba
Sodobna koča Schiestl stoji le malo pod vrhom Hochschwaba


Koča Schiest je od daleč videti precej nenavadna
Koča Schiest je od daleč videti precej nenavadna
Kljub njeni sodobnosti je koča Schiest prav prijetna. Iz jedilnice je lep pogled na vrh Hochschwaba.
Kljub njeni sodobnosti je koča Schiest prav prijetna. Iz jedilnice je lep pogled na vrh Hochschwaba.


Sončni zahod na Hochschwabu
Sončni zahod na Hochschwabu
Vrh Hochshwaba zjutraj izpred koče Schiestl
Vrh Hochshwaba zjutraj izpred koče Schiestl


Zgodaj zjutraj sva vstala. Da ne bi zbudil ostalih v skupni spalnici sem kar v temi odtaval z nahrbtnikom iz sobe. Pri tem sem spregledal dve stopnici pri vratih in z vso opremo zgrmel po tleh ter tako gotovo zbudil vso sobo. Na mizi v jedilnici naju je čakal naročeni zajtrk s kavo v termos posodi. Bila sva zgodnja, saj sva nameravala danes narediti dolgo pot. Namesto poti GW sva namreč izbrala bolj razgledno možnost. Prečila sva greben Aflenzer Staritzen do Seeleiten in se nato po strmi stezi spustila do cestnega prelaza Seeberg pod katerim je istoimenska planina. Prespala sva v gostilni na planini. Ta je bila sicer uradno zaprta, a sta v njej poleg naju prespala še dva plezalca.

Vrh Hochschwaba je že daleč zadaj
Vrh Hochschwaba je že daleč zadaj
Greben Aflenzer Staritzen se le počasi spušča
Greben Aflenzer Staritzen se le počasi spušča

Greben Staritzen - spodaj se že vidi sedlo Seeberg s smučiščem, zadaj pa Rauschkogel in levo od njega Veitsch
Greben Staritzen - spodaj se že vidi sedlo Seeberg s smučiščem, zadaj pa Rauschkogel in levo od njega Veitsch
Večerja sicer ni bila nič posebnega, sva se pa najedla
Večerja sicer ni bila nič posebnega, sva se pa najedla


Tudi tu naju je zgodaj zjutraj čakal zajtrk v jedilnici. Nato sva šla v hladu po poti, ki sva jo poznala že od lanskoletnega turnega smuka do planine Göriacheralm pod Hochangerjem. Preko pašnikov in po kolovozu sva nato nadaljevala pot do planine Turnaueralm. Oskrbnica nama je povedala, da je ta koča pozimi večinoma odprta in da cesto do nje celo utrdijo s teptalnikom. Možnosti za turno smuko v okolici pa je kar nekaj. Po kratkem postanku sva ugotovila, da imava še veliko časa in se lahko vzpneva še na Rauschkogel, ki sva ga že od prej poznala kot možen turnosmučarski cilj. Na vrh sva šla po kar strmi stezi na severni strani, ki mora biti v svežem snegu precej plazovita. Ker je na vrhu močno pihalo sva si v rušju poiskala zavetje za kosilo. Se je pa ta vrh izkazal za odlično razgledišče saj je ravno prav odmaknjen od glavnega grebena in dovolj visok, da je bilo z njega mogoče videti večino prehojenega grebena Hochschwaba, kakor tudi pogorje Veitscha, kamor sva nameravala naslednji dan. Z vrha sva se odločila sestopiti na južno stran do planine Rauschkogelalm. Takoj za ruševjem na južni strani vrha naju je presenetil zanimiv križ. Sledil je sestop do planine in tega sva si zapomnila tudi kot zelo primernega za turno smuko. S planine sva najprej sledila cesti, ki pa naju je poskušala zapeljati vse niže. S pomočjo zemljevida in GPS sva napako hitro popravila tako, da sva se vzpela do steze na strmem pobočju nad nama. Po njej sva nato sorazmerno hitro prišla do odcepa, kjer sva se prej usmerila na vrh. Sledila je še slaba ura hoje po gozdni cesti do planine Rotsohl pod vrhom Veitscha, na kateri sva sinoči po telefonu rezervirala prenočišče. Bila sva edina gosta v zelo lepo urejenih skupnih ležiščih in tudi čez hrano se ni bilo pritoževati.

Počitek na planini Göriacher
Počitek na planini Göriacher
Turnaueralm, v ozdaju Hochanger
Turnaueralm, v ozdaju Hochanger


Na vrhu Rauschkogla, v ozadju se vidi jutrišnji cilj - Veitsch
Na vrhu Rauschkogla, v ozadju se vidi jutrišnji cilj - Veitsch
Planina Rotsohl  pod Veitschem
Planina Rotsohl pod Veitschem



Razgled z Rauchkogla v smeri urinega kazalca od juga preko Hochschwaba na zahodu do Veitscha na vzhodu

Ker je oskrbnica šla zvečer na obisk in nekakšno prireditev na sosednjo planino je zjutraj najbrž malo teže vstala in sva morala zato na zajtrk malo počakati. Od planine sva se vzpela po Hudičevi stezi (Teufelsteig) na planoto Veitsch. Da je ta steza, ki vodi strmo navzgor, v vročini hudičevo naporna, so nama pojasnili. Vendar je najbrž to ime povezano tudi s kakšno starejšo pripovedko. Kakorkoli že, v jutranjem hladu sva se hitro in prijetno vzpela po tej stezi ter nato v nekaj minutah prišla do koče imenovane po grofu Meranu. Tu se nisva kaj prida zadrževala ampak sva se hitro vzpela po travnatih strminah do vrha Hohe Veitsch (1981 m). Po počitku in razgledovanju pri križu sva uspela najti stezo navzdol proti vzhodu. Po njej sva nato hodila nekaj ur po planotastem svetu malo gor in dol. Končno sva prišla na cesto in v dveh strmih ovinkih do skromne koče Grundbauern na planini Kleinveitsch. Tu so bile možnosti prehranjevanja precej skromne, tako da sva morala na koncu njihovo hrano ustrezno dopolniti s s seboj prineseno čokolado. Ker se je napovedovala nevihta nama je oskrbnica svetovala sestop do ceste v kraju Dürrenthal skozi Scheiben Graben - to baje počno v slabem vremenu vsi romarji, ki hodijo proti Mariazell. Čeprav nisva bila čisto prava romarja, sva nasvet vseeno upoštevala in izkazal se je za zelo dobrega, saj je pričelo deževati takoj, ko sva prišla do gozdne ceste v "grabnu". Ob glavni cesti sva ugotovila, da imava čez eno uro avtobus do 7 km oddaljenega Neuberga, v katerem sva pričakovala možnost prenočevanja. Da pa ne bi stala na dežju ob cesti sredi ničesar sva se odločila za sprehod v obratni smeri do bližnje vasi Murzsteg. Tam sva ob napovedanem času res ujela avtobus in se zapeljala v Neuberg. V središču kraja je bil zelo nobel hotel, ki nama ni dišal zato sva šla naprej skozi mestece. Pred turističnim uradom sva namreč dobila brošuro iz katere je bilo razvidno, da je v tej smeti pizzerija s prenočišči za primerno ceno. In res je bilo tako. Med nevihto sva si privoščila pizzo ter šla spat.

Ali ima hudč prste vmes in  so to že prividi?
Ali ima hudč prste vmes in so to že prividi?

Po hudičevi poti proti vršni planoti Veitscha
Po hudičevi poti proti vršni planoti Veitscha
Hoch Veitsch
Hoch Veitsch


Travnata pobočja Veitscha
Travnata pobočja Veitscha
Planina Malega Veitscha je videti že zelo blizu
Planina Malega Veitscha je videti že zelo blizu


V gorah mi je všeč - počitek tik pred nevihto
V gorah mi je všeč - počitek tik pred nevihto
Sestop po ne najbolj pregledni poti
Sestop po ne najbolj pregledni poti

Ko sva prišla na gozdno cesto je pričelo deževati
Ko sva prišla na gozdno cesto je pričelo deževati


Jutro je bilo deževno, vremenska napoved pa še slabša. Zato sva se odločila za počivalni dan. Ogledala sva si cerkev nekdanjega cistercijanskega samostana, ki je tudi pomembna romarska cerkev ob poti proti Mariazellu. Od steklarskega muzeja pa sva videla le zunanjo razstavo, muzej pa je bil v ponedeljek zaprt. Ko sva se nekajkrat sprehodila skozi kraj, si ogledala okolico in si privoščila sladico v "nobel hotelu" je bil že čas za večerjo in spanje.

Veselje na počivalni dan v Neubergu
Veselje na počivalni dan v Neubergu
Cerkev nekdanjega cisterijanskega samostana v Neubergu
Cerkev nekdanjega cisterijanskega samostana v Neubergu


Spoznavanje Neuberga na deževni dan
Spoznavanje Neuberga na deževni dan
Napisna tabla pred cerkvijo v pomembnejših jezikih seznani romarje z zgodovino in arhitekturo
Napisna tabla pred cerkvijo v pomembnejših jezikih seznani romarje z zgodovino in arhitekturo


Skoraj takoj za pizzerijo, kjer sva prenočevala, sva našla pot navzgor proti Schneealpe skozi Lechnergraben. Ko prideva na planotast svet planine se začnejo okoli naju poditi megle, a sva lahko sledila dobro označeni poti do planinske koče, kjer je bil poleg naju nocoj le še en sam gost. Ta je sledil poti 01 (Nordalpenweg) in je prišel z Raxa. Ker sva bila midva tja namenjena naslednji dan, so nama bili njegovi komentarji poti zelo dobrodošli.

Po Lechnergrabnu na Schneealpe
Po Lechnergrabnu na Schneealpe
Na planoti sva prišla v oblake
Na planoti sva prišla v oblake
Kapelica posvečena ponesrečenim gornikom
Kapelica posvečena ponesrečenim gornikom


Tudi naslednji dan nisva videla ničesar od planine. Kljub vsemu sva nameravala naprej do pogorja Rax, saj naj bi bila pot precej preprosta. Ko sem tam po telefonu poskusil rezervirati prenočišče v Habsburghaus, se je oskrbnik zgrozil: "za danes? Saj to je noro v takem vremenu," je rekel in to naju je prepričalo v še en počivalni dan. Vseeno pa sva šla na sprehod do sosednje planine, kjer je Michebauerhutte. Videla nisva ničesar in kljub dobri opremi sva bila v slabi uri premočena in prezebla. Preostanek dneva sva preživela večinoma v sobi med branjem in tipkanjem po telefonu.

Sprehod po megli in dežju po Schneealpe
Sprehod po megli in dežju po Schneealpe
Idila na steni koče na Schneealpe
Idila na steni koče na Schneealpe


Naslednje jutro se je pokazalo sonce in prvič sva lahko videla kje sploh sva - lep travnat svet Schneealpe. Lepo se je tudi videlo pogorje Raxa pred nama ter del že prehojene poti. Po cesti sva šla do planine Lurgauer, kjer sva v bio-sirarni uspela kupiti nekaj sira in poskusiti kislo mleko. Sledil je precej strm sestop do sedla Naßkamm ter vzpon proti planoti Raxa. Odločila sva se za ferato proti Gamsecku. Ta ni bila posebno zahtevna in tudi brez varovanja, ki ga seveda nisva imela s seboj, sva jo enostavno opravila. Malo sitni so bili le strmi krušljivi in peščeni odseki poti, kjer ni bilo varoval. Zaradi popolnosti sva se vzpela še na vrh Gamsecka, kjer naju je poleg lepega razgleda pričakal tudi pravi živ gams. Čakalo naju je še nekaj poti do Habsburške koče, kjer sva se v velikih praznih skupnih ležiščih kar težko odločila za najugodnejši postelji in še ta izbira se kasneje ni izkazala za posebno primerno. Izbrala sva namreč lep svetel del sobe, za katerega pa sva šele zvečer odkrila, da je bil poleg glavnega prehoda. Večer je bil lep in lahko sva si ogledala prehojeno pot s Schneealpe, del planote Raxa ter Schneeberg pred nama. Rax že sodi med dunajske hišne gore (Wienerhausberge) in je zato veliko bolj obljuden z izletniki, kot vsa pogorja, ki sva jih prehodila do sedaj.

Kaj lahko počnemo v koči na deževen dan
Kaj lahko počnemo v koči na deževen dan
Po dveh dneh sva prvič zagledala planino
Po dveh dneh sva prvič zagledala planino
Tako je videti koča na Schneealpe od daleč
Tako je videti koča na Schneealpe od daleč


Poti po planini
Poti po planini
Na vrhu Gamsecka naju je pričakal čisto pravi gams
Na vrhu Gamsecka naju je pričakal čisto pravi gams



Ferata na Gamseck
Ferata na Gamseck
Ferata na Gamseck
Ferata na Gamseck


Od koče sva nadaljevala pot preko sedla Trinkstein, se spustila na drugo sedlo ter se odločila za pot po južnem grebenu Raxa preko Preiner Wand in Hohe Kanzel. Razgledi na dolino Mürza in proti gričevju Semmeringa so bili odlični. Ob tem sva spoznala, da je to pogorje raj za feratiranje in tudi za plezanje. Pot sva nadaljevala skupaj z množico enodnevnih turistov mimo Ottohaus vse do zgornje postaje žičnice. Ker se nama je že iztekal čas sva se z njo zapeljala v dolino. Nameravala sva še enkrat nekje prespati in narediti še eno turo, a se je obrnilo drugače. Od žičnice naju je avtobus zapeljal do bližnje železniške postaje Payerbach, preko katere vodi Južna železnica vse do Ljubljane. Po nekaj razmišljanja in pregledovanja voznih redov ter tipkanja v kartomatu na postaji sva se odločila, da te priložnosti ni za izpustiti. Izkazalo se je, da je še najbolj enostavno in tudi najceneje odpeljati se z lokalnim vlakom na Semmering in tam po nekaj minutah čakanja prestopiti na intercity vlak proti Mariboru. Karti sva na kartomatu kupila samo do slovenske meje, vendar sva imela v Mariboru ravno toliko časa za prestop na vlak proti Ljubljani, da sva lahko šla na blagajno kupit karto. In tako sva se še isti večer zelo udobno pripeljala do doma.

Habsburghaus, v ozadju se vidi prehojena pot preko Schneealpe
Habsburghaus, v ozadju se vidi prehojena pot preko Schneealpe
Ottohaus blizu žičnice in pogled na Schneeberg, ki pa ostaja cilj za prihodnjič
Ottohaus blizu žičnice in pogled na Schneeberg, ki pa ostaja cilj za prihodnjič


S skoraj praznim lokalnim vlakom sva se odpeljala do Semmeringa
S skoraj praznim lokalnim vlakom sva se odpeljala do Semmeringa
Na Semmeringu sva počakala na vlak proti Mariboru
Na Semmeringu sva počakala na vlak proti Mariboru


Planinske koče, ki sva jih na tej poti obiskala, so med seboj zelo različne, tako po velikosti, ponudbi hrane in tudi po cenah. Na koncu sva se strinjala, da je bila še najboljša koča Leobner, tako po kvaliteti hrane, kot tudi po prijaznosti. Presenetljivo je bila tudi najcenejša. Prav tako je bila hrana zelo dobra tudi v koči Schiestler pod vrhom Hochschwaba in osebje je bilo tam zelo prijazno. V večini koč je bila hrana raznovrstna in nama zato ni bilo potrebno vsak večer jesti enakih jedi. Prav tako sva opazila, da je bilo večinoma na razpolago več možnosti za različne prehrambene diete. Zaradi omejitev, ki jih zahteva preprečevanje širjenja virusnih okužb sva nosila s seboj svoji spalni vreči, saj je bilo pričakovati, da v vseh planinskih kočah ne bo na razpolago odej. Tako kot hrana, so bile tudi cene v kočah precej različne. V splošnem sva na osebo porabila okoli 40 € na dan, vključno z večerno pijačo, kjer nisva posebno varčevala. Prenočišče za člane je stalo okoli 15 € in je včasih vključevalo tudi zajtrk, drugače pa je ta stal nekaj manj kot 10 € in bil praviloma zelo obilen.

Pot sva Darja in France opravila v času od 11.8. do 23.8. 2020. Zanjo sva porabila vsega skupaj 11 dni, od tega sva hodila 9 dni in dva dneva čakala na izboljšanje vremena. Prehodila sva dobrih 110 kilometrov ter opravila 8200 višinskih metrov vzpona. Ob tem sva spoznala kar nekaj novih področij in dobila sveže ideje za nove pohode, predvsem pa za čas, ko bo, upajmo, ponovno zapadel sneg.


 

GPS podatki

France


Prispevek objavljen: sobota 29.avgust 2020 -17:36
Zadnji popravek: torek 29.september 2020 - 21:07

Komentarji
 

---gora
44.202.183.118
174159 (90834,34539,48786)
2906 (1436,598,872)