e-Gora
Naš spletni časopis

 


e-Gora, št. 3, 2020


Kazalo

tabela 1   tabela 3   tabela 4  

 

 

 

 



E-Gora
Copyright ©2006 FranceS

S kolesom ob Muri od izvira do Gradca

Tristo kilometrov ob gornjem toku Mure, od izvira na Solnograškem do Gradca na Štajerskem

France Sevšek

Po dolini Mure navzdol
Kolesarska pot ob Muri je dobro označena


Potovanje s kolesom ob evropskih rekah je že več desetletij zelo priljubljena aktivnost. Predvsem v Avstriji, Švici in Nemčiji že vseskozi označujejo in tudi gradijo kolesarske poti ob vseh kolikor toliko pomembnih rekah. Obstaja množica kolesarskih zemljevidov in opisov teh poti v knjižni in elektronski obliki. Poti so tudi praviloma dobro označene s smernimi tablami, kažipoti do zanimivosti in seveda gostiln. So tudi dobro obiskane in ob vsaj najbolj priljubljenih rekah je v sezoni veliko kolesarjev. Marsikje je tudi organiziran prevoz do izhodišča. Pri nas se take kolesarske poti le bolj sramežljivo pričenjajo pojavljati. Ker bi morda še koga utegnilo zanimati tako kolesarjenje sem se odločil urediti in objaviti svoje dnevniške zapiske.

Tokrat sva se odločila, da spoznava gornji tok Mure. Z grebena nad Kölnbreinskim jezerom, ki je priljubljen spomladanski turnosmučarski cilj, sva namreč vsako leto nekajkrat opazovala zeleno dolino, kjer izvira Mura. In vsakokrat sva si rekla, da si jo morava enkrat pobliže ogledati. Z avtom sva se zapeljala v Lungau in ob Muri mimo vasice Muhr do parkirišča pri elektrarni malo pred zapornico, kjer se je za 5€ z avtom mogoče peljati še malo dalje. Midva sva zajahala kolesi in se odpeljala do 13 kilometrov oddaljene planinske koče Stickler. V dobrih dveh urah sva premagala 700 višinskih metrov, najprej po asfaltni cesti, ki se kmalu spremenila v makadam. Po malem je pričelo deževati in postalo je hladno zato sva bila prav vesela velike in prijazne koče.

Začetek na parkirišču za kolesarje - čaka naju 13 kilometrov vzpona do Stickler Hütte
Vzpon proti koči Stickler je popestirl rahel dež


Stickler Hütte
Dolina proti izviru Mure


Ob pol sedmih zjutraj sva že pri zajtrku, nato pa se peš odpraviva pogledat, kje izvira Mura. V poldrugi uri prideva do izvira, ki ga označuje tabla z napisom, da tu izvira Mura. To so najbrž postavili za vse tiste, ki bi jih utegnilo motiti dejstvo, da se potok ne začne tu, ampak njegov del priteka iz zgornjega dela doline. Vsekakor se z uradno tablo nisva mogla prepirati in sva si izvir od blizu ogledala - po nerodnosti celo tako od blizu, da sem si zmočil čevlje. Vrnila sva se v kočo, kjer sva sedla na kolesi in pričela uradni del kolesarske poti ob Muri. Hitro spustila do avta, kjer sva na kolesi natovorila vso opremo za nadaljnjih pet dni kolesarjenja. Odpeljala sva se ob Muri mimo St. Michaela in Tamswega. Tu Mura zapusti Solnograško pokrajino in vstopi na Štajesko. Od Tamswega dalje se dolina Mure zoži. Kolesariva pretežno ob reki in ozkotirni železnici, ki vodi od Tamswega do 65 kilometrov oddaljenega kraja Unzmarkt. Vreme je lepo sončno - skoraj preveč je vroče. Ko prideva do kampa ob gostilni med krajema Predelitz in Stadl, soglasno ugotoviva, da je bilo za danes vseh aktivnosti dovolj, saj sva prevozila 65 km in se spustila za dobrih 500 metrov, pa še dobri dve uri sva hodila peš. Postaviva šotorček ter uživava ob pivu in večerji.

Ta izvir je res mogočen in zato so ga proglasili za začetek Mure
Napisna tabla pojasnjuje nevernikom, da je tu res pravi izvir Mure


Začetek kolesarske poti pred kočo Stickler
Na parkirišču pri avtu sva se opremila za celotno kolesarsko pot


Prtljago sva poskušala čim bolj zmanjšati, a je je še vedno veliko
Od Tamswega dalje se dolina Mure zoži - ob reki poteka ozkotirna železnica in kolesarska pot ob njej


Murauer Bier naju je zvabil k postanku
Prijeten zaključek dneva v kampu


Zjutraj sva počasi pozajtrkovala in pospravila še moker šotor - rosa že kaže na jesen. Odpeljala pa sva se v vroč dan. Šlo je lepo po stranskih cestah, malo gor in dol, včasih prav strmo. Ko prideva do Unzmarkta, naju preseneti park s kopališčem v bajarju, bifejem in lepo travico za kampiranje. Odločitev ni bila težka. Postaviva šotor ter se vse popoldne namakava v bajarju. Nato si po ogledu skoraj izumrlega kraja uspeva izboriti sedež pri mizi v bifeju kampa, kjer dobiva hrano in pivo. Ko prične močno deževati, se umakneva pod streho in nadaljujeva s pivom ter uživava v večernem hladu.

Dolina Mure se počasi razširi


Bajar in lep kamp v Unzmarktu
Unzmarkt - šotor na lepi travi v športnem parku ob bajarju


Zajtrk je skromen, saj je bila včeraj nedelja, danes pa je praznik (Veliki šmaren) in je vse zaprto - celo kruha ni mogoče nikjer dobiti. Odkolesariva do Judenburga. Ponovno naju je to mesto razveselilo. Na glavnem trgu sva si privoščila zajtrk in uživala v miru. Judenburg izžareva čar starih avstrijskih mestec. Nekdaj je bil pomembno trgovsko središče na poti med dolino Mure in Koroško. Bogastvo mu je prinašalo predvsem trgovanje z železovo rudo iz bližnjega Eisenerza in z rastlino prava špajka (valeriana celtica), ki so jo nekdaj uporabljali za pripravo parfumov. Po Židih, ki so prevladovali med trgovci je mesto tudi dobilo svoje ime. Židov tam že dolgo ni več, saj so jih konec 15. stoletja izgnali s Štajerskega, ostala pa je slika, bolj karikatura, Žida v grbu mesta. Judenburg je bil v prejšnjem stoletju tudi pomembno vojaško oporišče in je pri nas znan tudi po uporu Kranjskih Janezov ob koncu prve svetovne vojne.

Kolesarska idila 1
Kolesarska idila 2


Mura postaja vse širša
Glavni trg v Judenburgu


Judenburg
Zajtrk na glavnem trgu v Judenburgu


Sledilo je kolesarjenje gor in dol po okolici Mure. V Knittelfeldu se je pooblačilo in pričela se je nevihta. Na srečo sva bila tedaj ravno pred železniškim muzejem. Ta je bil sicer danes zaprt, a je imel lepo pokrito lopo v kateri sva prevedrila nevihto. Kmalu se je pokazalo sonce in nadaljevala sva pot do Leobna. Del te poti je potekal ob avtocesti in ni bil prav prijeten, a sva bila kmalu na glavnem trgu mesta. Ponovno se je pričela nevihta, ko sva ob mestnih vratih opazila napis Pension ter se brez premišljanja odločila zanj. In kot vedno se je izkazalo, da je bila ta odločitev prava. Zvečer sva se sprehodila po starem delu mesta in našla odprto (edino?) gostilno v stilu pivnice, kjer sva dobro večerjala.

Večer v Leobnu
Eden redkih odprtih lokalov na glavnem trgu v Leobnu


Glavni trg v Leobnu
Zanimiva hiša na glavnem trgu v Leobnu


Naslednji dan je bil zopet zelo vroč. Po lokalnih cestah sva kolesarila gor in dol ob Muri. Ustavila sva se na kavo in pecivo na glavnem trgu v Brucku ob Muri in nato nadaljevala kolesarjenje do lepega starega mesteca imenovanega Frohnleitna. Tu sva doživela dve presenečenji: kramarsko tržnico v središču kraja in nepričakovano množico invalidov. Prva je že pred večerom izginila, razlog za drugo pa sva našla v veliki ortopedski in rehabilitacijski kliniki (Theresienhof) v tem kraju. Po ogledu kraja sva se zapeljala še par kilometrov do bližnje vasi Ugersdorf, kjer sva se ustavila v kampu ob precej zapuščeni gostilni.

Stran dnevniških zapiskov


Naslednje jutro sva se zgodaj zbudila v oblačno jutro, kjer je poskušalo celo malo deževati. Piškoti in ploščice za zajtrk nato pa slabih 30 kilometrov do Gradca. Tu v Kapucinski ulici končno uspeva dobiti primeren zajtrk in nato odkolesariva do železniške postaje. Zveva, da vlak vozi kolesa samo do meje, zato kupiva karti samo do Špilja. Na končni postaji sedeva na kolo se preko razpadajoče pokrajine, kjer je bil nekdaj pomemben mejni prehod, odpeljeva v domovino. Na skromni železniški postaji v Šentilju sicer ne prodajajo kart, vendar nama prijazen postajenačelnik pove, da te lahko brez doplačila kupiva v vlaku in da je on že videl ljudi vstopati na vlak s kolesi. Ob napovedani uri pripelje tako pokracan vlak, da ni bilo videti nobenih oznak vagonov. Izbereva srednja vrata, a nama nato prijazen sprevodnik svetuje, naj greva raje v Mariboru ven in nato eden s kolesom na prednja, drugi pa na zadnja vrata vlaka, pa bo vse v redu. In tako je bil prestop v Zidanem Mostu zares povsem enostaven. Pripeljala sva se v deževno Ljubljano. Še kolesarjenje od postaje do doma, pa se je avantura končala. Ne še čisto, saj naju je še čakal moj avto na začetku poti. Ker so naju doma takoj zasule vsakodnevne delovne obveznosti, sva se uspela šele na začetku naslednjega tedna odpeljati z Darjinim avtom v Muhr, kjer naju je v miru pričakal moj avto. Da pa se ne bi samo vozila, sva se spotoma vstavila za en dan v kampu v Malti in zlezla po ferati ob slapu (Fallbach Klettersteig) ter se poskusila s plezanjem v bližnjem plezališču.

Dva avtomobila in skromen šotorček na veliki parceli v kampu v Malti


 


France

Prispevek objavljen: ponedeljek 13.julij 2020 -21:39
Zadnji popravek: torek 14.julij 2020 - 13:19


Komentarji
 

206503 - 131
E-Gora.php-V4.2-200928/1(e-gora@krim)
e-Gora, št. 3, 2020
--- pico