e-Gora
Naš spletni časopis

 


e-Gora, št. 1, letnik 1, 2006


Kazalo

tabela 1   tabela 3   tabela 4  

 

 

 

 



E-Gora
Copyright ©2006 FranceS

Po sledeh Soške fronte

Janez Jakopič


V torek 7.novembra sva se s prijateljem namenila v Posočje.
Ceste so bile večinoma prazne in ob 7.15 sva lahko začela najin pohod.
Avto sva pustila na manjšem parkirišču na planini Zapleč ( cesta sem gor ni v prav dobrem stanju, četudi je nekaj klancev zbetoniranih ).
Najprej naju je čakal vzpon na 1980 m visoko sedlo Vrata, pod vrhom Lopatnika ( 2012 m ) in kote 2102 v grebenu Krnčice.Na Lopatniku in na sedlu pod njim se je ohranilo veliko italijanskih položajev iz I.svetovne vojne.
Nadaljevala sva po ostankih italijanske mulatijere na severni strani Krnčice.Po prečenju senčne krnice na severni strani kote 2102, sva se po sledeh mulatijere, katere oporni zidovi so tukaj mestoma še ohranjeni povzpela na sedelce med Skutnikom in vrhom Krnčice ( 2147 m ).Tudi tukaj je ohranjenih več italijanskih kavern in ostankov vojaških zavetišč v jugo-zahodnem pobočju,ki ni bilo direktno izpostavljeno avstrijskemu topniškemu ognju.
Povzpela sva se še na vrh Skutnika (2074m), se vrnila nazaj na sedlo in nadaljevala proti Grivi(1999m).Na vrhu,ki je bolj nekakšen pomol nad dolino Lepene na eni in Planino na polju pod Krnom na drugi strani je ohranjenih ogromno zgovornih sledov svetovne morije; do njih nas pripelje kar dobro ohranjena italijanska vojaška pot, ki se prebija mimo globokih kraških brezen in je v zadnjem delu obzidana s suhim zidom,ki je italijanske vojake vsaj nekoliko varoval pred šrapneli granat in drugimi izstrelki,ki so redno leteli z nasprotne strani.
Z Grive sva se vrnila nazaj do razcepa vojaških poti in nadaljevala po pusti skalnati samoti do bližnjih ostankov italijanskih zavetišč pod koto 2133 (Srednji vrh),nakar sva si izbrala krak mulatijere, ki ves čas poteka po italijanskem prednjem položaju do sedla pod Srednjim vrhom, kjer jarek doseže greben Krnčice. Ta del poti je še posebej zanimiv, saj nam razkriva izredno dobro ohranjen položaj,kjer so alpini preždeli ure in dneve tudi v najhujši zimi leta 1916 in 1917.
Povzpela sva se še na Srednji vrh in se z njega spustila na ( markirano )mulatijero na njegovi južni strani.
Še preden sva dosegla sedlo pred naslednjo vzpetino sva na levi strani ujela odcep mulatijere "Skozi žilo"; to je še ena italijanska vojaška pot, ki je bila zgrajena potem, ko so Italijani zasedli vrh Krna,saj bi bila pred tem zaradi neposredne bližine omenjenega vrha, ki je bil dotlej v avstrijskih rokah hoja po teh pobočjih samomorilsko dejanje.
Mulatijera poteka v zgornjem delu po skalnatem rebru tik ob robu velikega podora, ki je nastal v zadnjem potresu v Posočju in jo omejuje na levi strani; razen zoprno izpostavljenega mesta na vstopu na omenjeni greben je pot še kar dobro ohranjena. Nadaljuje se v vpadnici travnatega grebena pod že omenjenim rebrom, pri čemer za kratek čas napravi ovinek proti Krnu.Najbolje se je držati omenjenega grebena, saj se pot na travnatem pobočju desno od njega zaradi zaraščanja večkrat zgubi.
Z grebena na primernem mestu zavijemo proti desni in ujamemo ostanke steze ki jih, če smo pozorni ves čas vidimo pod sabo. Pot se obrne odločno proti desni in nas skozi lep bukov gozd kmalu pripelje na planino Zapleč, kjer smo turo začeli.


torek 14.november 2006 - 14:21 - Janez Jakopič - javornik1270@yahoo.com



Komentarji
 

203291 - 254
E-Gora.php-V4.2-200928/1(e-gora@krim)
e-Gora, št. 1, letnik 1, 2006
--- manus