e-Gora
Naš spletni časopis

e-Gora, št. 2, 2017


Kazalo

 

 

 

 

 



E-Gora
Copyright © 2006 - FranceS

Plezanje članov TK Gora

Andrej Lavrenčič

Plezanje je osnovno človeško gibanje. Začne se sicer s plazenjem, potem pa se človek postavi na dve nogi in s tem tudi v svet vertikale, plezanja pa pri tem ne pozabi. Samo zamenja ga za plezanje po karierni lestvici. A to je že povsem druga zgodba.

Člani TK Gora plezamo že od nekdaj. Le da smo se šele pred nekaj leti odločili, da je čas za organizirano vadbo. No ja, teh nekaj let jih je v resnici kar osem, čas nam res hitro teče. V ta namen smo se v okviru Skale dogovorili z Ministrstvom za obrambo za uporabo plezalne stene v telovadnici vojašnice Edvarda Peperka (FRS, po domače) v Mostah. Termin je bil v začetku kar ugoden in na tej steni se nas je zvrstilo tudi več kot deset hkrati. Potem pa je vojska termin spremenila, postal je zgodnjepopoldanski, kar vsem ni več ustrezalo, zato smo zaznali tudi osip plezalcev. Na koncu pa smo ostali za eno leto celo brez stene. Takrat smo nadaljevali svoje redno tedensko plezanje na steni waldorfske šole, ki pa nas s svojo postavitvijo smeri ni posebno navduševala, pa še plačevati smo jo morali. Kljub temu pa moramo pohvaliti Andreja Terčelja, da smo steno sploh lahko uporabljali. Potem pa smo ponovno podpisali pogodbo o sodelovanju z Ministrstvom. In od takrat tam ponovno plezamo.

Še več. Postali smo skrbniki stene, kar je pomenilo, da jo tudi očistimo, kar smo tudi storili. Z ene od najpogosteje plezanih smeri smo najprej sneli vse oprimke, jih označili in potem oprali kar v telovadnici.
Boris je pri tem spet dokazal veliko mero inovativnosti, a je bil ta postopek še vedno prepočasen. Zato smo se pri čiščenju drugih smeri raje dogovorili, da oprimke snamemo (in seveda še prej označimo), odnesemo domov, jih potem doma operemo in jih naslednjič na steno samo namestimo. Tako smo lahko med temi postopki celo nekaj časa plezali, nekdo pa se je v tem času žrtvoval in nameščal oprimke.

Ni pa ostalo samo pri plezanju dobro znanih smeri, ki smo jih obvladali že z zavezanimi očmi. Polona se je dogovorila z AO Rašica za organizacijo tečaja plezanja na Škofijski gimnaziji in na balvanski steni Osnovne šole Šentvid. Tega tečaja se nas je udeležilo sedem. Vaditelj nam je pokazal, kako se stvarem na »boulderci« streže v crocsih ali celo v natikačih (japonkah in podobnih obutvah). In to na postavitvah, v katere mi s plezalniki na nogah niti vstopiti nismo mogli. Na naš pozdrav, da je sedaj postal vodja kluba penzionistov, je naš vaditelj reagiral skoraj užaljeno, a menim, da ni povsem razumel, da se ta oznaka ni nanašala nanj, ampak na to da bo treniral »penziče« in njim podobne. Sčasoma pa se je omehčal in najbrž tudi uvidel, da naš plezalski potencial ni bil prav visok, predvsem pa, da ne predstavljamo nobene prave konkurence. Kot je eden od naših dejal, nismo začetniki, ampak glede na našo starost in izkušnje bi se prej lahko imenovali končevalci. Smo pa na tečaju dobro napredovali in nam tudi težje smeri v telovadnici Škofijske gimnazije, ter kasneje v matični telovadnici FRS niso delale težav. Tudi tistim med nami ne, ki jih skupaj držijo tudi nerjaveči titanovi ali keramični sestavni deli.

Vsakokratno druženje in prijetno vzdušje smo vedno zaključili na »analizi«. Beri: na pivu. Med srkanjem te osvežilne pijače smo ugotavljali, da še nismo povsem zarjaveli, da smo sposobni še kaj prelesti. Pri tem je Darjin špricer postal že pregovorno najboljša možna kombinacija – pol radenske in pol vode.
Naša dejavnost pa ni bila omejena samo na plezalne stene v zgoraj omenjenih telovadnicah. Čeprav smo večinoma v različnih kombinacijah celotno obdobje plezali v naših plezališčih, pa smo se odpravljali tudi na različna plezališča po Evropi od Arca in Sicilije do Hrvaške.



Pa tudi v v »tapravih«, visokih stenah smo se pojavljali. Od Zeleniških špic in Zahodnega grebena Planjave, pa do smeri v Vežici, Brani in Mangartu, za vrhunec pa je vsekakor poskrbel Borut s ponovitvijo legendarnega Čopovega stebra v Triglavu.



Verjetno pa to ni vse. To so le plezarije, ki smo jih opravili od začetka »organiziranega« plezanja v FRS. Seveda pa ob plezanju nismo pozabili na druge dejavnosti TK Gora.


AndrejL

Prispevek objavljen: ponedeljek 06.november 2017 -18:44
Zadnji popravek: sreda 08.november 2017 - 15:20
Komentarji

161031
E-Gora.php-V3.13-171212/3(gora)
e-Gora, št. 2, 2017
--- pico