e-Gora
Naš spletni časopis

e-Gora, št. 2, 2017


Kazalo

 

 

 

 

 



E-Gora
Copyright © 2006 - FranceS

Zgodovina Turnega kluba Gora

France Sevšek

Ko sem obljubil, da napišem nekaj o zgodovini Turnega kluba Gora, sem bil prepričan, da sem si zadal enostavno nalogo. Malo pobrskam po dokumentaciji, dodam kakšen spomin in zgodovina kluba bo tu. Pri tem si lahko tudi izdatno pomagam s prispevkom, ki sem ga napisal leta 2001 za zbornik ob 80-letnici Skale, sem si mislil. Pa sem svojo zmoto hitro spoznal - človeški spomin je šibak in dokumentacija pomanjkljiva. Potrudil sem se izbrskati dokumente, pregledal sem svoje zapiske ter se pogovarjal s prijatelji. A vseeno ta zapis predstavlja predvsem moje lastno videnje dvajsetletnega delovanja Turnega kluba Gora. Večino dogodkov le omenjam, saj pričakujem, da bodo podrobneje opisani v posameznih prispevkih v tem zborniku. Kljub marsikakšnim pomanjkljivostim pa naj ta moj zapis služi kot današnji dokument zato, da bo do jutri ostal sploh še kakšen spomin. Ali, kot velja: "dogodek, ki ni zapisan in objavljen, se ni zgodil." Toliko v opravičilo tega mojega pisanja.
---------------------------------------------------------------

Kje so začetki Turnega kluba Gora, težko natančno rečem. Veliko let smo s prijatelji hodili v gore in bili navdušeni turni smučarji. Potem pa se je v začetku leta 1995 zgodilo, da sem v kombinaciji gorniškega in računalniškega veselja izdelal spletno turnosmučarsko stran. V navdušenju nad možnostmi, ki jih nudi hiperbesedilo, sem namreč začel urejati svoje turnosmučarske zapiske. Vanje sem vključil črnobele slike, ki sem jih pobral s svoje video kamere. Naslov te spletne strani sem najprej povedal znancem in prijateljem ter ga nato maja 1995 tudi javno objavil v Notes na računalniškem sistemu Vax - tega smo namreč v predinternetovskih časih uporabljali za izmenjavo gorniških informacij. Ta turnosmučarska spletna stran je postajala vse bolj priljubljena in kmalu je dobila poleg bralcev tudi precej aktivnih sodelavcev. Ti so mi po elektronski pošti pošiljali o turah svoje zapise, ki sem jih vključeval v spletno stran.

Tako ni čudno, da se je čez čas pojavil predlog, da se "bralci in pisalci" teh strani enkrat srečamo tudi v živo - ne samo preko računalnika. In res se nas je 20. junija 1997 približno petindvajset zbralo na Rašici. V planinski koči smo gledali diapozitive in video posnetke tur, poslušali nekaj strokovnih predavanj - predvsem pa smo se pogovarjali. Prvič je bil glasno izrečen tudi predlog, da bi ustanovili nekakšno društvo. Temu ni toliko botrovala količina popitega piva in z njo povezano prijetno druženje ampak tudi praktičen razlog: tedaj je bilo namreč še mogoče preko društva kupovati izdelke brez davka.


Srečanje na Rašici leta 1997

Ideja je nato preko poletja in jeseni počasi zorela. Pogovarjali smo se o obliki organiziranosti ter tehtali različne možnosti sodelovanja z drugimi sorodnimi organizacijami. Planinska zveza je bila velika organizacija z zelo togo strukturo in tedaj zelo močno politično obarvana v izraziti smeri preteklega obdobja. V tem letu pa je postala resničnost tudi ideja o ponovni oživitvi Skale, ki naj bi nadaljevala nekdanjo gorniško tradicijo. Očitke o politizaciji Skale smo razumeli predvsem kot strah pred izgubo monopola do tedaj edine gorniške organizacije pri nas. Odločitev za pridružitev Skali zato ni bila težka.

Tako se nas je 2. decembra 1997 dvanajst zbralo na Šmarni gori in ustanovili smo Turni klub Gora. ''Turni'' zato, ker se tako kot npr. ''turne smuči'' in ''turne vezi'' nanaša na turno smučanje. In vendar se ne omejuje samo na smučanje. Turo lahko naredimo tudi peš, s krpljami, desko itd. Najpomembnejše pri tem je gorništvo. Zato smo svoj klub imenovali Gora.

Ustanovno srečanje na Šmarni gori

V vabilu na ustanovni sestanek, ki smo ga objavili preko interneta, je med drugim pisalo:
"Že nekaj časa smo turnosmučarski navdušenci razmišljali o ustanovitvi svojega kluba. To naj ne bi bilo še eno planinsko društvo ali njegova sekcija, z množičnim članstvom, sestankovanji in nekaj organiziranimi izleti na leto. Ne! Želimo ustvariti predvsem možnost za srečevanje in izmenjavo izkušenj. Vsi člani kluba naj bi bili aktivni, vsak po svojih možnostih in interesih. Želimo povezati gornike, ki se ukvarjajo s turnim smučanjem, pa tudi z drugimi oblikami gorništva. Gorništvo pomeni predvsem aktiven odnos do gora, narave in soljudi. In turno smučanje je ena od oblik gorništva. Ni samo spust po zasneženi strmini, ampak je celovito doživetje z vzponom, prijetnimi počitki, zanimivimi srečanji, lepimi razgledi, odkrivanjem novih predelov gora in seveda z velikim užitkom ob smučanju."

Na ustanovnem občnem zboru smo nato sprejeli Pravila turnega kluba in izvolili njegove organe. Klub smo nato registrirali kot društvo na Upravni enoti Ljubljana pod matično številko 1204815.

Vendar je to le zelo poenostavljena "uradna" verzija dogodka. V resnici, kot se spomnim, pa stvari niso bile tako enostavne. Zaradi kaj vem kakšnih obveznosti smo jaz in z menoj vsi skrbno pripravljeni papirji skoraj za celo uro zamudili ustanovni sestanek. Eden od ustanovnih članov, ki je ravno v tem času kandidiral za ljubljanskega župana, je moral tako še pred začetkom sestanka na drugo zborovanje in je svoj glas za Turni klub kar vnaprej oddal. Pa še en član je bil in ni bil tam - prišel je na Šmarno goro ustanovit Turni klub, a bil je prezgoden in je taval naokoli, pa zbirajočih se ustanoviteljev kluba ni spoznal, zato se je čez čas naveličal čakanja in odšel domov. Enega od ustanovnih članov pa sploh ni bilo tam. Delovne dolžnosti so ga namreč tik pred tem poklicale na bivši sovjetski vzhod in nam je pustil le svoje soglasje. Seveda pa so prav vsi ustanovni člani kasneje pri notarju overovljeno podpisali svoje pristopne izjave.

O ustanovitvi Turnega kluba je naslednji dan v Alpinističnih novicah časopisa Delo poročal Franci Savenc. V novički je povzel glavne misli vabila in povedal, da bo klub deloval v okviru Slovenskega gorniškega kluba Skala ter da je njegov predsednik France Sevšek. Za zaključek je dodal, da "je klub predstavljen - tudi s statutom - že tudi na Internetu."

Zanimivo je, da se je ta dogodek pojavil v isti številki Dela še enkrat in sicer v rubriki "Ljubljanski volilni drobiž". Novinar je pod naslovom "Zdaj tu, zdaj tam" napisal: "Dr. Anton Jeglič je včeraj dokazoval, kaj je hitrost. Dopoldne je v mestu sklical tiskovno konferenco, popoldne se je peš napotil na Šmarno goro - tam so ustanovili klub turnih smučarjev Gora - nato pa se je vrnil v dolino,
se preoblekel in že sedel za okroglo mizo univeztitetnega znanstvenega foruma, katerega udeleženci so se pogovarjali o univerzi v tretjem tisočletju."

Od ustanovitve dalje je bil predsednik in zakoniti zastopnik kluba France Sevšek, blagajniške posle je do leta 2009 opravljal Gregor Sever, nato pa je prevzela blagajno Mojca Krivec. Tajnik kluba je bil ob ustanovitvi Matija Medved, od 2001 dalje Jurij Minar in nato do leta 2010 Aljoša Belingar, od tedaj pa te posle opravlja Mišo Jenčič. Predsednik Komisije za razvoj je vse od leta 2005 Boris Milikič, poverjenik za plezanje pa je od leta 2010 Andrej Lavrenčič. Uradni sedež kluba je bil ob ustanovitvi na sedežu Skale (Ob Ljubljanici 42), ko pa je ta opustila svojo pisarno smo sedež kluba prenesli na naslov stanovanja predsednika - od leta 2003 do 2012 je bil na Ulici bratov Učakar 44, nato pa na sedanjem naslovu, Žaucerjeva 18.

Avgusta leta 2007 nam je na podlagi naših preteklih dejavnosti Ministrstvo za šolstvo in šport priznalo statusu društva, ki deluje v javnem interesu. Ta status ni pomemben samo za našo večjo verodostojnost pri dogovarjanju z drugimi organizacijami ampak omogoča našim članom in somišljenikom tudi to, da se odločijo za nakazovanje do 0,5 % odmerjene dohodnine v dobro našega kluba.

Člani Turnega kluba smo bili tudi aktivni pri delovanju Skale, ki je naša zveza gorniških klubov. Do sedaj je že 15 članov Turnega kluba uspešno opravilo izobraževanje za gorniškega vodnika Skale in ti so tisti, ki pogosto vodijo naše vnaprej razpisane ture. Bili smo tudi vodilni pri organizaciji prireditev ob 85-letnici in 90-letnici Skale ter nekaterih drugih skalaških akcij. Vsa leta sodelujemo tudi pri pripravi vsakoletnega zbornika Skale in dva naša člana sta že opravljala funkcijo predsednika Skale.

Ob ustanovitvi Turnega kluba smo si zastavili za cilj, da naj ta ne bi bil še eno planinsko društvo z množičnim članstvom, sestankovanji in nekaj organiziranimi izleti na leto ampak kraj prijateljskega druženja. In res smo se na četrtkovih srečanjih pogovarjali in dogovarjali o vseh organizacijskih zadevah ter odločitve sprejemali s soglasjem. Zato prvih deset ali petnajst let delovanja kluba nismo imeli prav veliko formalnih sestankov z zapisniki in glasovanji, še manj pa s preglasovanji. Delovali smo za skupne cilje in zato smo bili tudi tako uspešni. Vsako leto Občni zbor, ki smo ga vse do leta 2009 združevali s praznovanjem obletnice ustanovitve kluba na Šmarni gori. Na njem smo pregledali finančno poslovanje, sprejemali nove člane in se hkrati tudi dobro zabavali. Vendar pa se je z uspešnim razvojem kluba pričela vse bolj pojavljati tudi želja po bolj formalnem poslovanju. In tako smo od leta 2010 dalje prestavili Občni zbor v pomladansko obdobje, decembrska prireditev na Šmarni gori pa je ostala le še prijetno druženje. Od tedaj so se tudi bolj pogosto vrstili formalni sestanki Upravnega odbora, ki so pogosto povzročali več problemov, kot pa jih reševali ter zanetili kar nekaj medsebojnega nezaupanja in nezadovoljstva. Žal je videti, da se formalizacija demokracije večinoma tako izrodi.


Sprejem novih članov na Občnem zboru na Šmarni gori

Občni zbor


Prav nič nenavadno ni, da je bil Turni klub Gora že od samega začetka prisoten na internetu, saj od tam vendar izhaja osnovna ideja o njegovi ustanovitvi. Tako kot turnosmučarska spletna stran je tudi spletna stran našega kluba najprej gostovala na mojem službenem strežniku. A to je zaradi velike popularnosti in naraščajočega obiska hitro postajalo nevzdržno. Leta 1998 mi je radio Ognjišče ponudil brezplačno gostovanje spletnih strani na svojem strežniku v zameno za pravico objavljanja naših prispevkov. Od tedaj je bila naša spletna stran dosegljiva na naslovu www.slog.net/~tkgora, naš elektronski naslov pa tkgora@www.slog.net. Najbolj priljubljena pa je še vedno ostala osnovna turnosmučarska stran na naslovu www.slog.net/~frances in njena rubrika, kjer so gorniki poročali, kje so bili in kaj so doživeli. Število objav na tej strani je hitro naraščalo, še hitreje pa je raslo število ogledov. Zato je postajalo vzdrževanje spletišče vse bolj zahtevno. Ko sem uspel oktobra 2002 registrirati domeno Turnega kluba Gora, sem se po skoraj petih letih dobrega sodelovanja poslovil od radia Ognjišče in prenesel spletne strani Turnega kluba Gora, Razmer, pošto ter vse ostalo programje na novo domeno turni-klub-gora.si, ki je še vedno gostovala kar na mojem namiznem računalniku. Tega je kasneje nadomestil namenski strežnik v mojem stanovanju. Naši člani so leta 2002 pod vodstvom Andreja Terčelja izdelali spletni portal za alpinistično smučanje in ga imenovali Gosak. Po več letih težavnega delovanja so ga končno leta 2012 preselili v domeno Turnega kluba in od tedaj tam nemoteno deluje. Marsikaj se je še dogajalo na področju spletnih strani, a naj bo to tema posebnih prispevkov. Člani turnega kluba namreč nismo nekakšni zasvojenci računalniške navidezne resničnosti, ampak se zelo radi srečujemo tudi v realnem svetu.

Ob ustanovitvi kluba smo se odločili, da bodo četrtkovi večeri naši - da se bomo srečevali, se pogovarjali in organizirali tudi različna predavanja - gorniška, popotniška in strokovna. V letu 1998 smo se pričeli srečevati v gostilni na Rožniku. Bila je to res lepa točka, a kaj, ko osebje gostilne ni bilo kaj prida gostoljubno. Morda nismo dovolj popili, ali pa znana ljubljanska turistična točka nudi že sama po sebi toliko zaslužka, da se jim s peščico gornikov ni splačalo ukvarjati. Kakorkoli že, oktobra leta 1998 smo se preselili le nekaj minut proč - v okrepčevalnico turističnega društva v Mostecu. To je oaza miru sredi gozda, in vendar zelo blizu središča Ljubljane. Osebje v Mostecu nas je zelo prijazno sprejelo in vse do junija 1999 smo bili tam redni četrtkovi gosti. Opažali pa smo, da obisk naših srečanj ni in ni mogel dovolj narasti. Marsikdo se je pritoževal, da je moral do okrepčevalnice pešačiti in to skozi gozd. Morda to ponoči in v slabem vremenu res ni bilo prav prijetno za vse. Poleg tega so okrepčevalnico zvečer zelo zgodaj zapirali - do pol devetih smo morali svoja srečanja zaključiti - pogosto prav tedaj, ko se je diskusija šele prav razvila.

V začetku leta 2000 smo zato četrtkove večere TK Gora preselili v drugi del Ljubljane - v okrepčevalnico Žibert na Brodu pod Šmarno goro - zopet bliže našim začetkom. Ali je bila preselitev vzrok, ali pa je informacija o turnosmučarskih srečanjih počasi le prodrla do dovolj velikega števila gorniških navdušencev, ne vem. Vsekakor pa se je takoj po preselitvi obisk naših srečanj močno povečal. Poleg tega pa je Jurij Mlinar, ki je ob preselitvi prevzel organizacijo predavanj, poskrbel tudi za zelo kvalitetne predavatelje. Od tedaj se predavanj na četrtkovih večerih ponavadi udeležuje od dvajset do trideset ali celo več ljudi. Naša srečanja seveda niso namenjena samo članom Turnega kluba, ampak so odprta za vse. Nanje vabimo gornike preko spletnih strani, elektronske pošte in množice različnih medijev, ki povzemajo naša obvestila. Za Jurijem Mlinarjem je organizacijo četrtkovih predavanj prevzel Aljoša Belingar in nato Darja Rugelj. Že dvajset let se tako vsak četrtek zvečer srečujemo za pogovor in pogosto tudi na predavanjih. Med počitnicami in prazniki nas je res malo manj, a vsak četrtek se dobimo! Prepričan sem, da je to velik uspeh, ki zasluži poseben prispevek v tem zborniku. In predavatelji pogosto sodijo v sam vrh na svojem področju delovanja.

Ko smo se pozimi s smučmi vzpenjali na Blegoš smo se pogosto za trenutek ustavili na Špehovšah pri ruševini nekdanje jugoslovanske stražnice imenovane Slugova dolina. Tu nekje smo se namreč skoraj vedno dvignili iz meglene doline in odprl se nam je lep pogled na okoliško gričevje. Ko se je nato novembra 2000 pojavila možnost brezplačnega najema te parcele v zameno za njeno vzdrževanje, smo se zanjo hitro odločili. Nato pa nam je Ministrstvo za obrambo leta 2004 ponudilo to parcelo v odkup. Ceno so na podlagi uradnih cenitev postavili na dober milijon tolarjev, kar je 4200 evrov. Zato sem vsem članom poslal dopis z vprašanjem, ali želimo kupiti to parcelo in kaj naj bi nato z njo počeli. En mesec smo se pogovarjali in tehtali različne možnosti. Na koncu se je izkristaliziralo soglasno mnenje, da take priložnosti ne gre spustiti, da bomo denar uspeli zbrati in nato na mestu ruševine postavili svojo kočo. 29.10.2004 sem nato podpisal kupoprodajno pogodbo in pričeli smo najprej zbirati prispevke članov. Odziv je bil pričakovano velik: 22 članov in somišljenikov je v sklad za kočo prispevalo večinoma vsak po 50.000 SIT, kar ustreza 208 €, pričeli pa smo pridobivati tudi sponzorska sredstva. Parcelo smo tako uspeli v celoti plačati že 8.11.2004 in takoj nato vpisati svoje lastništvo v zemljiško knjigo. Z velikim veseljem smo načrtovali svoje bodoče zavetišče in urejali formalnosti glede gradnje. Pridobili smo soglasje občine, le lastnica sosednje parcele je naši gradnji nasprotovala. To je naš zalet malo omejilo vendar smo nadaljevali z zbiranjem sponzorskih sredstev. Ko je bilo denarja že skoraj dovolj za začetek gradnje pa je naše navdušenje počasi usahnilo. Kar naenkrat ni bilo več nikogar, ki bi bil pripravljen voditi ta projekt in mu posvečati vso svojo energijo in prosti čas. Pokazale so se razlike med idejami članov in po izkušnjah drugih društev nam je postajalo vse bolj jasno, da je kočo sicer lahko zgraditi, a kasnejše vzdrževanje in uporaba nedvomno vodi v spore in prinaša veliko slabe volje. Mi pa se vendar družimo zaradi prijateljstva in dobre volje. Projekt izgradnje koče na Špehovšah smo zato odložili na kasnejši primernejši čas in zbrani denar je počasi pričel kopneti. Še vedno smo lastniki parcele št. 220, k.o. Leskovica v izmeri 752 m2, na kateri stoji porušena nekdanja stražnica, ki je po izpisku GURS iz leta ocenjena le še na 257 evrov.


Tu naj bi stala naša koča.

Seveda pa se naš klub ne imenuje zastonj "turni klub". Skoraj ves prosti čas preživimo v gorah, od tega na turnih smučeh skoraj vsak konec tedna od prvega snega pa do sredine julija - včasih pa si vzamemo čas za turno smuko tudi med tednom. Taki "ukradeni" dopoldnevi ali večeri imajo še poseben čar. Najlepši pa so najbrž turni smuki ob polni luni zvečer po službi. Za ture se praviloma dogovarjamo na četrtkovih večerih, nekaj tur letno pa razpišemo tudi preko interneta in obvestil Skale. Sezono ponavadi začnemo nekje v sredogorju - zelo lep je Blegoš, pa tudi Slivnica, Lisca, Menina in še kaj. Nato zahajamo na tipične zimske ture, med katerimi imamo posebno radi Karavanke, pa Visoke ture, Nockberge, pač glede na vreme in snežne razmere. Področje doline Malta je naša priljubljena pomladanska izbira, prav tako tudi Kanjavec, Križ pa je smučljiv še pozno v poletje. Prav tako je Johannisberg junija ravno pravi in tam smo pod vodstvom Bojana Pograjca spoznavali osnove hoje po ledenikih. Z Grossvenedigerjem pa smo nekajkrat zaključili turnosmučarsko sezono in prav verjetno jo bomo še kdaj.



Letos smo se že drugo leto zapored podali po Triglavskem turnem smuku z Vogla na Komno in dalje do Krnskih jezer. V obeh postojanka smo preživeli nekaj dni in obiskali okoliške gore. Pričakujemo, da bo to popotovanje postalo tradicionalno. Seveda pa je sneg mogoče ujeti tudi poleti, posebno če se odpravimo na druge celine. V letu 2004 smo se poskusili tudi v smučanju po meliščih - zelo uspešno smo se udeležili slovenskega "kamnski" prvenstva na Ljubelju. Prav zanimivo pa je bilo leta 2000 tudi smučanje s saharskih sipin v Maroku.




Smo pa gore, kot se neformalno imenujemo člani TK Gora, tudi navdušeni spoznavalci sveta. Smučali smo skoraj v vseh evropskih deželah, od Španije na zahodu do Romunije in Grčije na vzhodu ter od Norveške do Sicilije. Bili smo s smučmi na Visokem Atlasu, smučali smo z vulkanov osrednje Anatolije in Južne Amerike, bili s smučmi v indijski Himalaji in še marsikje.

V kopnem letnem času pogosto hodimo tudi na daljše pohode po oddaljenih krajih od Himalaje do Patagonije ter Avstralije in obeh Amerik. Tudi daljše kolesarske ture po zanimivih krajih nam niso tuje, pa naj bo to po Evropi ali Aziji. O svojih izkušnjah in spoznanjih redno objavljamo poročila na spletnih straneh ter poročamo na naših četrtkovih srečanjih.

Ko se sneg umakne previsoko in postanejo ledeniki zares ledeniki, gremo v gore tudi peš. Pri tem z veseljem splezamo tudi kakšno skalno smer. Svojo plezalsko "formo" ohranjamo z občasnimi obiski plezališč, predvsem pa z rednim tedenskim plezanjem na umetni plezalni steni. Na podlagi pogodbe o sodelovanju med Ministrstvom za obrambo in Skalo lahko kot društvo, ki deluje v javnem interesu, že od leta 2009 dalje, z manjšimi prekinitvami, enkrat tedensko uporabljamo plezalno steno v vojašnici Edvarda Peperka za vadbo gorniških veščin. Za koordinacijo te dejavnosti znotraj Skale je odgovoren Turni klub Gora, poverjenik pa je Andrej Lavrenčič.

Vsakoletna pogodba z Ministrstvom za obrambo nam omogoča uporabo plezalne stene.

Že od leta 2009 smo se člani Turnega kluba z veseljem in redno udeleževali pomladanskih piknikov, ki jih je organiziral naš član Mišo Jenčič na Reaktorskem centru v Podgorici za vse turne smučarje. Na njih nas je Marko Turk razvajal s svojimi kulinaričnimi izdelki, organizator pa je poskrbel tudi za čisto resen izobraževalni del. Seveda pa je bila glavna aktivnost medsebojno spoznavanje, izmenjava idej in izkušenj ter čisto preprosto druženje. Ta srečanja so bila tako prijetna, da smo se na Občnem zboru leta 2017 odločili, da pričnemo z organizacijo turnosmučarskih piknikov v okviru našega kluba. V maju je nato sledil zelo dobro obiskan piknik "Pod kozolcem" v Podutiku.

Člani Turnega kluba pa smo se že šest let zapovrstjo, od leta 2011 dalje, srečevali na pikniku tudi jeseni pred prihajajočo turnosmučarsko sezono. Jaz sem odstopil v uporabo travnato parcelo, Marko svoje kuharsko znanje, večina udeležencev pa je pomagala pri organizaciji in prispevala svojo dobro voljo. Na začetku nas je bilo 14, lani pa že kar 25. Žal vse kaže, da nam je letos slabo vreme preprečilo jesenski piknik, bo pa naslednjič še toliko bolj veselo.


Utrinki z jesenskega piknika TK Gora

Morda bi moral za konec povedati še kaj o naših načrtih. Veliko jih je, vsaj toliko, kot članov. Smo združenje posameznikov in vsakdo poskuša v gorah najti nekaj svojega - gorništvo ne more biti nekakšna skupinska dejavnost. V Turni klub se povezujemo predvsem zato, da izmenjujemo ideje in izkušnje. Seveda pa se pogosto zgodi, da zanimivo idejo večina hitro sprejme za svojo. Pa še nekaj: smo odprti in želimo taki tudi ostati. Torej, če koga to veseli, naj ve, da bo pri nas vedno dobrodošel - na predavanju, srečanju ali turi, seveda če mu bo le naša že rahlo starajoča se družba všeč. Za vse to pa lahko izve na našem spletnem naslovu: www.turni-klub-gora.si ali na četrtkovih večerih v varnem zavetju okrepčevalnice Žibert ob tacenskem mostu pod Šmarno goro.


France_Sevšek

Prispevek objavljen: sobota 09.april 2016 -23:49
Zadnji popravek: nedelja 05.november 2017 - 17:13
Komentarji

155656
E-Gora.php-V3.13-171212/3(gora)
e-Gora, št. 2, 2017
--- pico