Ko sem v knjigarni brskal med zemljevidi mi je prišla v roke drobna knjižica dnevnika Slovenske turnokolesarske poti (STKP). Brez razmišljanja sem jo kupil. V njej sem videl, da je prvi cilj Ljubljanski grad. Zakaj pa ne, sem si rekel. In ker sem bil s kolesom že v središču Ljubljane sem odkolesaril še na grad ter dal pri blagajni v knjižico odtisniti prvi žig. Tako se je pričela moja avantura. Zaradi spleta okoliščin sem imel prostih le par dopoldnevov tedensko, ki so se kasneje podaljšali do popoldneva. Kadar se v življenju pojavi kriza se je dobro lotiti kakršnekoli aktivnosti, pa če je ta videti še tako nekoristna. In tokrat mi je STKP prišla kot naročena.

Ker nisem bil nikoli v življenju pristaš slepega sledenja poti drugih ljudi, sem se odločil za kolesarsko obiskovanje ciljev STKP v obliki zank, ki sem jih le delno prilagodil predpisani poti. Prav tako sem se odločil za peš vzpone na nekatere vrhove ob poti. Tako mi je v celoti ostalo veselje načrtovanja ture.





V času od konca julija do oktobra 2022 sem tako po odsekih prekolesaril celotno pot od Ljubljane do Vršiča. Ker sem kolesaril v zankah in kakšen del poti tudi večkrat ponovil se mi je tako nabralo skoraj 500 kilometrov razdalje in 10000 višinskih metrov.
Med tem časom sem tudi deset dni preživel izoliran doma med čakanjem, da COVID okužba mine. Kljub vsemu je bila tudi to zanimiva izkušnja med katero sem se kar nekaj naučil, med drugim tudi naročanja živil iz trgovine. In če sedaj pomislim, sem skoraj prepričan, da sem se prav v tem času odločil, da se STKP čisto zares lotim.





Konec oktobra pričneva kolesariti skupaj z Darjo, ki si je kupila električno kolo. Sedaj ona mene čaka na vrhu klancev in se čudi, kako da sem tako počasen.

V oktobru sva se pridružila prijateljem pri dvodnevnem kolesarjenju po Istri od Milj do Poreča po nekdanji železniški progi imenovani Parezana. V isti zasedbi smo nato štirinajst dni kasneje še tri dni kolesarili v okolici Poreča. To sicer formalno ni del STKP, je pa v podobnem duhu in je predstavljalo prijetno kolesarsko popestritev hladnih jesenskih dni.

V marcu, ko je vreme postalo malo toplejše, sva nato z Darjo pričela kolesariti po Primorski. Od Trstelja sva prekolesarila vse mimo Lipice, pa preko Kokoši in Tinjana do Kopra ter Pirana in preko Marezig do Slavnika ter Pregarjev v Brkinih. Tokrat sva logistiko rešila tako, da sva spala v najini Californiji, poti pa izbirala tako, da sva se vračala na izhodišče, vendar po možnosti po drugih poteh. Na tak način sva naredila devet kolesarskih med seboj stikajočih se zank dolgih skupaj dobrih 350 kilometrov v katerih sva opravila okoli 6200 višinskih metrov.





Ko se je aprila vreme tudi v notranjosti Slovenije malo segrelo sva se odločila za Zasavje. Z vlakom sva se odpeljala do Brežic in preko Bohorja odkolesarila do Šentjurja. Ker se je ponovno pričelo deževno obdobje sva se iz Celja z vlakom vrnila domov v Ljubljano.


Ko se je vreme malo popravilo sva nadaljevala štajersko kolesarjenje. Naredila dve zanki v okolici Slatine pri Ponikvi, kjer sva spala v Californiji na parkirišču zanimive in prijazne kmetije. Tako sva obiskala Sv. Uršulo, Klokočovnik in Ljubično goro ter spoznavala celjsko okolico.


Ko se je vreme malo popravilo sva nadaljevala štajersko kolesarje. Konec aprila sva skupaj z Alešem in Jano kolesarila štiri dni od Poljčan do Maribora. Z vlakom smo se pripeljali v Poljčane ter mimo koče na Boču nadaljevali do Rudijevega doma pod Rogatcem. Držali smo se smeri STKP in kar nekajkrat potiskali kolesa. Tako kot tudi še marsikje drugje, je tu smer na nekaterim odsekih speljana po planinskih stezah tudi tam, kjer bi se temu bilo mogoče izogniti. To se mi še vedno zdi moralno sporno. Nadaljevali smo pot do Vidma pri Ptuju in nato mimo Franc-Jožefovega stolpa v Preradu (tega sta naredila lokalna mojstra Franc in Jožef) do zelo zanimivega Puhovega muzeja. Sledil je vzpon do Maistrovega stolpa in prenočevanje v kmečkem turizmu v Jiršovcih. Tu bi skoraj ostali lačni, saj s kolesom zvečer do nekaj kilometrov oddaljene gostilne res ne gre. Pa je lastnik rešil problem in nam po telefonu naročil pizze. Naslednji dan smo se spustili do Drave ter ob jezeru v Dupleku gledali deskanje po vodi z vlečnico. Turo smo zaključili v Mariboru s kozarcem vina pri stari trti ter se z vlakom vrnili domov.





To kolesarjenje nam je bilo tako všeč, da smo v enaki zasedbi v začetku maja prekolesarili področje od Ilirske Bistrice do Črnomlja. Prespali smo na Sviščakih ter naslednji dan skozi snežniške gozdove odkolesarili do gradu Snežnik. Po ogledu notranjosti gradu smo nato dan končali v Loškem Potoku. Sledilo je dolgo kolesarjenje po kočevskih gozdovih preko Kamnega griča, Travne gore in Jelenovega studenca do Kočevja. Kot se spodobi za medvedje področje smo prespali v brlogu (Hostel Bearlog v Kočevju). Sledil je še en dan kolesarjenja skozi gozdove po gozdnih cestah, kolovozih ter veliko kolesarjenja in potiskanja koles po stezah mimo kmetije Rajhenav ter "Jelke, kraljice Roga" in "Čermošnjiške jelke". Mimo koče na Mirni gori smo se nato spustili v Črnomelj, od koder smo se nato z vlakom vrnili domov.



V drugi polovici maja se nato z Darjo odločiva za prečenje Gorjancev. Malo pred poldnevom se pripeljeva z vlakom v Črnomelj. V Metliki naju preseneti prireditev Vinska vigred, ki si jo vsekakor morava pobliže ogledati. Sledi kolesarjenje pretežno po cesti proti Vahti. Malo pred ciljem Darji spusti zadnje kolo. Luknjica je bila tako majhna, da je kar tako na suho nisem uspel najti. Zato pa pa bilo puščanje počasno in s pumpanjem uspeva priti do Lovskega doma na Vahti, kjer sem rezerviral prenočišče, večerjo in zajtrk. Z nekaj truda sem pred spanjem uspel zakrpati zračnico.
Naslednji dan odkolesariva do Gospodične. Koča je zaprta, midva pa se pomladiva z vodo iz izvira. Sledi vzpon na Trdinov vrh, ki ga označujejo naša in njihova cerkev ter že od daleč viden oddajni stolp.
Spustiva se po stezi po grebenu ter nato slediva mejni cesti, ki gre strmo gor in dol. Res ne vem, zakaj bi si jo nekdo želel tako speljati. Večinoma potiskava kolesi kar je po peščenih strminah zelo naporno. Končno zapustiva mejo in se pripeljeva do Štembuha, kjer ni drugega kot lesena kočica - zaprta seveda. Odločiva se za spust v Kostanjevico. V gostilni Žolnir sem že prej rezerviral prenočišče, sicer pa je danes gostilna zaprta. Zato se morava zadovoljiti z industrijsko pizzo v edinem odprtem lokalu, baru imenovanem Rock cafe.
Po zajtrku se v vročem jutru odpeljeva navzgor na Planino do kmečkega turizma Stipič, kjer si odtisneva žig. Pomislim, kaj vse je človek pripravljen narediti za en žig! Pa ni samo to - gre za popolnost in občutek dobro opravljega dela. Sledi spust po asfaltu do Krke ter ob njej do Brežic. Privoščiva si pivo in pizzo, nato pa na vlak proti Ljubljani.




Nekaj dni kasneje je vremenska napoved zopet ugodna. Odločiva se za Pohorje. V petih dneh tako prekolesariva dobrih 170 km od Maribora do Dravograda in pri tem opraviva skoraj 5000 metrov vzpona. Poti so zelo dobro označene, tako Pohorska kolesarska transverzala, kot tudi STKP. Je pa po Pohorju še veliko drugih gozdnih cest, kar vse ponuja na izbiro veliko različnih možnosti.
Mimo parkirišča pod vzpenjačo v Mariboru se odpeljeva do razpadajočega razglednega stolpa na Pohorju in dalje do Mariborske koče. Pritisnila sva žig - to pa je bilo skoraj vse, kar sva uspela tam dobiti. Ruška koča pa je delovala prav prijetno in gostoljubno. Prespala sva v prenovljeni sosednji koči v sobi s kopalnico.
Naslednji dan sva se odpeljala do pogorišča koče na Osankarici. Kažipoti in STKP so naju tam prepričali v spust po precej posuti cesti v Lukanjo in nato naporno po peščeni cesti do Peska. Sledil je spust proti severu in levo na gozdno cesto, kjer naju je hitro presenetil podrt most. Mrzel potok sva prebredla. Do koče Pesnik nato ni bilo večjih presenečenj - le enkrat je bilo potrebno kolesi potiskati navzgor po od vode zelo razriti poti.

Dan sva zaključila s strmim vzponom po cesti do Ribniške koče. Saj ne vem, ali je ta cesta res tako strma, ker vem, da proti koncu dneva vse ceste postajajo bolj in bolj strme. Ta koča je povsem prenovljena skoraj ne spominja več na planinsko postojanko. Sobe imajo lastno kopalnico, v njih je posteljnina in brisače - pravo hotelsko udobje, a žal tudi taka atmosfera.
Naslednje jutro se odpraviva proti Kopam po slabem kolovozu, ki je večinoma kar pešpot. Kope so zelo živahne in tudi žig najdeva na ograji pred hotelom. Sledi spust po gozdni cesti mimo spodnje postaje žičnice Kaštivnik in dalje do koče Planinc. Tu si privoščiva daljši postanek. Nato pa po asfaltu do Vuzenice ter preko Drave navzgor do Mute in levo do Gortine. Po petih kilometrih v smeri Pernice in slabih 300 metrih vzpona prideva do turistične kmetije Orlič, kjer sem rezerviral prenočišče. Dobiva lepo hišico s pogledom na Dravo in vas Trboje. Pripravijo nama tudi večerjo.
Tu nama je bilo tako všeč, da sva se odločila, da se naslednji dan vzpneva na Košenjak in se vrneva sem. Po precej strmi makadamski cesti odkolesariva do vasi Pernice ter nato malo gor in dol po lepi panoramski cesti mimo Ojstrice do planinskega doma na Košenjaku. Ta je med tednom zaprt in tudi žiga ni nikjer najti. Ker imava dovolj časa se peš sprehodiva na vrh Košenjaka. Od planinskega doma se nato po isti cesti vrneva do najine hišice nad Dravo.
Turo naslednji dan zaključiva s spustom do Drave ter kratkim kolesarjenjem do Dravograda. Od tam se z vlakom odpeljeva domov.






Ljubljana - VršičKras in PrimorskaIlirska Bistrica - Črnomelj
Črnomelj-BrežiceBrežice-MariborPohorje in Košenjak


France

Prispevek objavljen: petek 14.april 2023 -20:57
Zadnji popravek: sreda 30.avgust 2023 - 21:07

Komentarji