e-Gora
Naš spletni časopis

e-Gora, št. 1, letnik 1, 2006


Kazalo

 

 

 

 

 



E-Gora
Copyright © 2006 - FranceS

Chacaltaya – najvišje urejeno smučišče na svetu

France Sevšek


»Ajajaj,« je rekel señor presidente, »ajajaj« smo ponovili vsi za njim in kot že nekajkrat v zadnji uri dvignili kozarce, trčili in popili coca-colo z viskijem. Tega je preskrbel el presidente, midva z Alešem sva prispevala veliko steklenico coca-cole, zdravico »ajajaj« pa potomec staroselcev, ki se je nekako tudi znašel za našo mizo. Baje to pomeni v jeziku aymara »na zdravje« ali nekaj podobnega. Z vsakim vzklikom in spremljajočo aktivnostjo je naše navdušenje nad domorodsko kulturo naraščalo, jezikovne pregrade so se manjšale in besedo »ajajaj« smo izgovarjali vse bolj navdušeno.

Dokler nista bili obe steklenici prazni.

Potem pa smo jo skupaj mahnili po zasneženi cesti do kombija, ki se je med dnevom le nekako uspel s popolnoma gladkimi gumami prebiti do zadnjega ovinka pod kočo. Poskakujoča vožnja do La Paza je veslo in hitro minila, čeprav ni bilo več ajajaj.

Tako sva zaključila zelo zanimiv in prijeten smučarski dan na najvišjem urejenem smučišču na svetu – karkoli že beseda »urejen« pomeni.


Leta 1940 se je bolivijski Club Andino odločil začeti razvijati mehanizirani smučarski turizem. Na pobočju 5395 m visoke gore Cerro Cahacaltaya so postavili planinsko kočo, zraven nje manjšo kolibo in avtomobilski motor v njej. Ta je vlekel jeklenico, ki je bila speljana okoli kolesa na ledeniku pod kočo, potekala približno 700 višinskih metrov okoli nekaj koles na snegu skoraj naravnost pod vrh Chakaltaye in od tam po zraku do hišice z motorjem.

To je bila prva smučarska vlečnica v Južni Ameriki in v dobrih šestdesetih letih se ni kaj dosti spremenila. Sredi devetdesetih let se je sicer Club Andino Boliviano odločil vlečnico posodobiti. Kupili so 25 let staro napravo v Sestrieru in jo pripeljali v Bolivijo. Eno leto je nato ta nenavadni kup materiala ležal v skladišču. Ko sta v Bolivijo prišla italijanska inženirja, sta ugotovila, da bi bilo sicer še vedno mogoče iz zmede opreme nekaj narediti. A ker je smučišče na ledeniku, ti pa se tudi v Južni Ameriki premikajo, bi bilo potrebno žičnico vsako leto ponovno postaviti. Za enkratno gradnjo bi CAB že zbral denar, da pa bi to počeli vsako leto, je bilo pa povsem nesmiselno. Zato so se odločili za cenejšo možnosti – jeklenico in nekatere druge dele italijanske žičnice so porabili za delno obnovo originalne vlečnice.



Tako še danes poteka vrv vlečnice več ali manj po snegu, poganja jo star avtomobilski motor, s katerim upravlja v hišici nad smučiščem strojnik, ki z daljnogledom opazuje dogajanje na napravi ter več ali manj sunkovito spreminja hitrost vleke.

Na Cahkaltayi za plačilo dnevne karte v planinski koči ne dobite listka ampak kovinsko kljuko (gancho), na katero je z vrvico privezana deščica. Vstop na vlečnico poteka tako, da se postavite s smučmi na strmini prečno na smer jeklenice, postavite zgornjo smučko vzporedno z jeklenico, nataknete kljuko na jeklenico, daste deščico med noge in ko vrvico napnete kljuka pritisne ob jeklenico. Trenje zadostuje, da vas katapultira naprej, pristavite še drugo smučko in že se peljete navzgor. Jeklenica ni speljana povsem naravnost, saj pobočje na sredini rahlo visi navzdol proti desni. Zato so na sneg namestili nekaj koles, ki naj bi vodila jeklenico. A kaj, ko že prvi mimo vozeči smučar povzroči, da se jeklenica sname s kolesa. Da pa je veselje še večje ima vedno kdo od smučarjev na vlečnici težave. Zato operater zmanjšuje in pospešuje hitrost, ustavlja vlečnico, jo premika nazaj in sploh skrbi za zabavo vseh udeležencev. Te pa je veliko – na srečo pa je smučarjev malo, pa še ti se hitro naveličajo zimskega veselja.



Moram priznati, da sva z Alešem zelo uživala – na višini 5300 metrov res ne smučaš vsak dan. Sneg je bil odličen, smučišče skoraj prazno in razgled na pusto bolivijsko planoto proti La Pazu navdušujoč.

Do smučišča sva se iz La Paza pripeljala v razdrapanem kombiju CAB pod vodstvom samega predsednika kluba. Ker sva nameravala v Boliviji še kaj več smučati, sva imela s seboj svojo opremo. Drugače pa si jo je mogoče izposoditi tudi v koči.

Kar nekaj ur sva veselo smučala, spoznala nekaj zanimivih ljudi in na koncu rekla »Ajajaj, res je bilo lepo! Ob priliki ponoviva!«




Nekaj podatkov:



Smučala in slikala sva dne 3. 4. 2004 France Sevšek in Aleš Seliškar.

V La Pazu sva se prejšnji dan dogovorila za prevoz s señorom Alfredom v Clubu Andino Boliviano Señor presidente del CAB se je izkazal za zelo koristnega. Ko sva čez nekaj dni odpotovala v Sajamo nama je za zelo majhno pristojbino organiziral prevoz od glavne ceste do vasi. Sama bi s tem gotovo imela veliko več dela in stroškov.

V La Paz smo prišli z avtobusom iz Lime, si spotoma ogledali Machu Picchu, jezero Titicaca in nadaljevali preko slane puščava Uyuni v Čile do Santiaga. Z Alešem sva smučala tudi s Parinacote in Sajame. Dobro doživetje je bilo tudi kolesarjenje v Coroico. O vsem tem pa kje drugje …


Po dosegljivih podatkih je naslednje leto to smučišče prenehalo obratovati, ker se je baje ledenik tako skrčil, da smučanje ni bilo več mogoče. Najina izkušnja je zato še toliko bolj nenavadna, saj sva ravno še uspela ujeti ostanek pretekle slave najvišjega smučišča na svetu.


France_Sevšek

Prispevek objavljen: sobota 01.julij 2006 -11:53
Zadnji popravek: četrtek 21.april 2016 - 08:42
Komentarji

172497
E-Gora.php-V3.13-171212/3(gora)
e-Gora, št. 1, letnik 1, 2006
--- pico