e-Gora
Naš spletni časopis

e-Gora, št. 1, letnik 1, 2006


Kazalo

 

 

 

 

 



E-Gora
Copyright © 2006 - FranceS

ALPSKO LETENJE

Janez Kocjan - JanKo


Črtica o poletu z jadralnim padalom s Kredarice v dolino Vrata.

Alpsko letenje je izraz, ki ga jadralni padalci uporabljamo za letenje z alpskih in tudi drugih vrhov visokogorja. Zibelka jadralnega padalstva so Alpe, saj so se najbolj drzni padalci s klasičnimi padali namesto s skokom iz letala, z vzletom s primernih ravnih strmin v Francoskih in Švicarskih Alpah, spustili v dolino kjer so varno pristali. Tudi kasneje, ko so klasična padala zamenjala jadralna padala v obliki krila, so jadralni padalci še vedno uporabljali za vzlet visokogorske trate, saj so bila propadanja prvih kril velika in poleti z vrhov hitri in kratki.
S časom je razvoj v obliki in novi kvalitetni materiali dvignil letalne karakteristika jadralno-padalskega krila na tak nivo, da so bili preleti ob pobočjih in vzpenjanje v termičnih stebrih nekaj čisto vskdanjega. Tako so se potrebe po vzponih v visokogorje samo zato, da bi se letelo čim dalj časa in čim dlje, zmanjšale oziroma odpadle.
Danes, pa je alpski način letelja v izumiranju, saj do vseh klasičnih slovenskih vzletišč, vodijo kvalitetne ceste in večina jadralnih padalcev, se do vzletišča najraje pripelje z avtomobili. Najboljši piloti se potem s padalom odpeljejo v visokogorje in s tem zadostijo potrebi po letenju visoko med vrhovi gora.
Nekaj pa nas je, navdušencev, ki vidimo čar letenja tudi v tem, da se povzpnemo visoko v gore, nato pa elegantno odjadramo v dolino do izhodiščne točke.
Tudi sam se prištevam med te zanesenjake, saj me je v jadralno padalstvo pripeljala izkušnja, ki sem jo doživel nekega lepega avgustovskega dne, ko sem prečil Batognico. Iz doline pod Krnom so se na termičnih stebrih dvigali jadralni padalci. Dva sta kot za šalo pristala ob Domu na Krnu in še predno sem sam prispel do tja, že vzletela in odletela naravnost proti dolini.
In takrat sem se odločil: "Tudi jaz bom na tak, enkraten način, obiskoval gore in tako elegantno brez truda letel z vrhov v dolino."
A do uresničitve je minilo še nekaj let.
Spomladi leta 2000 pa je padla odločitev. Tečaj jadralnega padalstva pri "Duletu" v Poletu.
Dule je bil v tem času znan alpski jadralni padalec, saj je s Sandijem Marinčičem in nekaj posamezniki, še prakticiral tak šporno rekreativni način letenja.
Po opravljenem "L" izpitu, kupim svoje krilo "EDEL - Space24". Stara a izjemno kvalitetna naprava "DHV 2" razreda. Njegova največja napaka je, da gre zelo ne-rad v zrak, ko pa ga enkrat dvigneš nad glavo, je čista "mala malica". Izjemno varno, stabilno in vodljivo krilo za jadralno letenje, primerno za začetnike, ki že obvladajo aktivno letenje.
Ker sem takoj nadaljeval s tečajem za "A" licenco, me je Dule z veseljem vodil s seboj na stare jadralno padalske "meke" kot so: Potoška gora, Planjava pri Kamniškem vrhu, Krvavec pod Domom na Krvavcu in Kriška gora.
Kasneje sem že sam povečal višino in se povzpel do Prešernovega doma na Stolu (2174 m), Dovško Babo (1891 m) in na Golico (1835 m). Slednja mi je "dala vetra", saj v dolini na Planini pod Golico, popoldne močno ojača dolinski veter, tako, da sem imel ob pristanku, na travniku pod Domom tabornikov, kar precej težav s "prebijanjem" proti vetru in vsled tega varnim pristankom. Take napake si nesmem več privoščiti.
Ker sem čez poletje opravil s Karavankami, v Julijcih in na Triglavu, ki ga vsako leto obiščem, pa še nisem bil, je odločitev prišla sama od sebe.
Grem s padalom na Triglav. Pa ne tako, kot najboljši jadralni padalci, s poletom iz Bohinja, ampak klasično. Nahrbtnik s padalom in opremo na rame pa peš na Kredarico. Za polet iz Bohinja sem preveč neizkušen, pa tudi znanja in "kilometrine" mi manjka.
V gorah se je že začela jesen. V začetku septembra se število obiskovalcev gora zmanjša. V kočah in domovih se že pripravljajo na zapiranje. V tem času se tudi vreme stabilizira in umiri. Saj bi bilo močno nespametno nositi težak nahrbtnik na Kredarico, potem pa to isto težo tudi nazaj v dolino. Ko si enkrat na vrhu, je edina prava rešitev polet.
In prišel je dan odločitve.
Že ob peti uri sem se odpeljal iz Ljubljane proti Gorenjski. Ob 6,30 sem v Vratih. Parkiram avto in jo mahnem proti Aljaževemu domu v Vratih (1015 m). Tu grem do struge Bistrice in si ogledam enega od možnih pristankov na "heliodromu", ki je v strugi Bistrice.
Odločil sem se, da pristanem v Vratih na prodiščih Bistrice in to Pod bukovjem ali pa kje nižje proti Aljaževemu domu. Heliodrom pod domom, je zadnja varna točka za pristanek. Po preverjanju pristajalnih mest, se ob spomeniku tragično preminulih gornikov odločim. "Danes grem po Tominškovi." To svojo odločitev sem kasneje, zaradi strme in naporne poti, malo obžaloval, a sem bil na koncu vseeno zadovoljen, saj sem čas vzpona kar lepo skrajšal in bil v dobrih štirih urah pri Staničevem domu na Gubah (2332 m).
Tu srečam nekaj znancev, med njimi tudi jadralne padalce. Že se razveselim, da ne bom sam, a mi povedo: "Da so oni pač brez padal, saj nihče pameten ne počne več tega in ne nosi padal v gore ter leti z vrhov."
No, pa jim razložim, da ni ravno tako. Nekaj nas pač počne tudi to.
Po počitku in malici, se odpravim po poti pod Ržjo proti Kredarici. Ura je še zgodnja in ne mudi se mi preveč, saj je v dopoldanskem času ozračje močno nestabilno in tu v višinah nad 2000 m tudi zrotirano. Zato hodim počasi in uživam gorski mir. Kakšna razlika med obiskom teh krajev v juliju ali avgustu, ko se dobesedno zaletavaš v ljudi. Sedaj pa nikjer nikogar.
Ob dvanajsti sem že pri Triglavskem domu na Kredarici (2515 m).
Iz doline preko Podov močno vleče vzgornik ojačan z severo-vzhodnikom. Absolutno preveč zahtevni pogoji za moje znanje in izkušnje. A nekaj že vem. Popoldne ali pa proti večeru bo termika popustila in takrat bo varneje. Če le ne bo severo-vzhodnik ojačal.
Nahrbtnik pustim v Domu na Kredarici in se preko Malega Triglava (2725 m) odpravim na vrh Triglava (2864 m). Vzpon s Kredarice je čista rutina, saj hodim, že od leta 1972, tako rekoč vsako leto na vrh, včasih tudi več krat. A danes je drugače. Nobenega planinca ne srečam. Tudi na vrhu sem sam.
Fotoaparat postavim na mizico za vpisovanje in se slikam.
Iz doline pa prijetno vleče. Kako lepo bi bilo, če bi na Kredarici "potegnil" potem pa nabral sem gor do vrha in morda še čez. A se hitro streznim. Tudi to še pride. Ko opraviš izpit, mogoče kupiš kakšno novejše krilo, pa tudi znanja moraš še veliko nabrati in izkušenj tudi. Potem bo pa tudi tebi uspelo, se potolažim.
Ob treh sem nazaj na Kredarici in za moj okus še vedno preveč piha, zato še malo počakam.
Pol štirih se odpravim na ravnino na vrhu Kredarice, ki je odprta proti severu in vzhodu. Previdno rastegnem padalo, temeljito preverim vrvice in opremo. Potem se psihično pripravim na vzlet. Od severo-vzhoda, to je s smeri Begunjskega vrha (2461 m) lepo enakomerno piha. Odločim se za vzratni start.
Ura je štiri. Še zadnji pogled po vrvicah, pogled nazaj v smeri starta in potegnem.
Rahlo skrajšam "A gurtne" in malce odvzdignem roke. Krilo se enakomerno napolni in mirno zdrkne nad mene, zavrem, se obrnem, korak, dva in že letim.
Močno me zanese proti ledeniku, zato obrnem proti vzhodu, a že po nekaj trenutkih se zavem, da je to lahko past. Propadanje Space-a je kar precejšnje, veter tudi dokaj močan, tako da že segam po "pospeševalniku", zadaj, za Begunjskim vrhom, pa bi bil lahko tudi rotor. Pristanek na Triglavskih podih, bi znal biti nevaren in tudi neprijeten. Pa še prespati bi moral na Staničevi, o rotorju za Begunjskim vrhom, pa si ne upam več razmišljati. Hitro potegnem v levo in čim hitreje ven, ven nad severno steno. Prepričan sem, da je to najboljša rešitev. Počasi izgubljam višino in zdi se mi, da še počasneje letim. A iz izkušenj že vem, da imam vse možnosti, da na varni višini preletim rob stene, ki je nekje na višini 2000m.
In res, čez rob je šlo okoli 50 m visoko, kar je povsem solidno in varno. Če ne bi mogel čez, sem si na desni v protivetrni strani že ogledal dolg peščeni jezik, na katerem bi zagotovo varno pristal.
Ko pa sem čez rob stene, se mi adrenalin dvigne preko vseh norm. Prvič sem 1000 m nad tlemi. To je veličasten občutek. Za to, pa se je splačalo, nositi teh 20 kg na Kredarico.
Zapeljem se naravnost čez dolino proti ostenju Stenarja (2501 m), saj so stene še lepo obsijane s soncem in v svoji naivnisti še računam na termiko. Ob stenah ni termike in rahlo razočaran se zapeljem nazaj, čez dolino Vrata proti mogočnemu masivu Cmira (2393 m), upajoč na kakšno vzpodbudno dviganje. No, pa tudi v tej smeri ni nič, zato se zapeljem nad sredo doline, izvedem nekaj blagih in lepo izpeljanih "wing-over-jev" (zavojev preko krila), ter previdno zapeljem krilo v oster zavoj, ki je že zelo blizu "spirale". A to še ni spirala. Te pridejo na vrsto, ko bom bolj obvladal padalo.
Nekako 300 m nad tlemi intenzivno preverjam smer in moč vetra. Listje na bukvah levo od mene se mi zdi popolnoma mirno. Tudi macesni na desni strani mirujejo. Prepričan sem, da tu v dolini ni vetra, če pa že piha, je ta zelo rahel in ne bom imel nobenih težav.
Pa sem se malce zmotil.
Težave so se vseeno pojavile. Čim nižje sem, manjše je propadanje. Tudi močnejše zaviranje ne pomaga, da bi pristal višje v strugi Bistrice, Pod bukovjem.
Za obračanje, pa tu, tako rekoč v strugi in na višini 50 m ni več nobenih možnosti.
“Zaviraj, sledi smeri struge, ki je hvala bogu lepo gladka in posuta z drobnim prodom, ter pristani maksimalno zbrano.
A, pazi !
Nikar ne "prevleči krila". To bi lahko bila katastrofa”.
In ga nisem. Lepo mirno in srečno pristanem natančno na heliodromu pod Aljaževim domom. Do konca struge in prvih dreves pa mi je ostalo skromnih 50 m.
Šele tukaj se resnično zavem, kaj vse sem v postopku pristajanja naredil narobe. Največja napaka je bila ta, da sem se usmeril v strugo, to je mesto pristanka, s preveliko zalogo višine. Ta bi morala biti okrog 50 m, sam pa sem imel več kot 100 m. Pregret pesek in od tega tudi ozračje pa sta propadanje močno zmanjšala in tako kritično podaljšala moj let do pristanka.
A vse kar se dobro konča, je vedno dobro. Tudi moj prvi polet izpod vrha Triglava je bil lep in dober, a žal, trajal je le pol ure.

Janez Kocjan - JanKo.


nedelja 03.december 2006 - 12:22 - JanKo. - jankoc@yahoo.com


Komentarji

172474
E-Gora.php-V3.13-171212/3(gora)
e-Gora, št. 1, letnik 1, 2006
--- pico