e-Gora
Naš spletni časopis

 

Domov
Novejše
Info
Prijava

Novejši zapisi


Kazalo

tabela 1   tabela 3   tabela 4  

 

 

 

 



E-Gora
Copyright ©2006 FranceS
10053

Turno kolesarjenje po Sloveniji - 2.del
Varianta Slovenske turnokolesarske poti
France


To je nadaljevanje turno kolesarskih zapiskov po Sloveniji. Prvi del si je mogoče ogledati tukaj, tretji del pa tukaj,

Vsebina

Začetek
Uršlja gora
Peca
Logarska dolina in Menina
Zasavje


Od Velenja do Trbovelj v enajstih dneh


Konec junija 2023 je bila vremenska napoved zelo ugodna in zato sva se z Darjo odločila nadaljevati s Slovensko turno kolesarsko potjo (STKP). Čakala naju je Uršlja gora, pa Peca in Logarska dolina ter Zasavsko hribovje. Tako sva v 11 dneh prevozila okoli 350 kilometrov in pri tem opravila kar 10500 višinskih metrov vzpona. Darja si je pomagala z elektriko, jaz pa še vedno vztrajam v vožnji na lastno energijo, ki jo dopolnjujem s pivom.
Dostop do začetka poti z javnim prevozom je predstavljal manjši logističen izziv. Odločila sva se za vožnjo z vlakom do Velenja. Malo pred deveto sva se odpeljala iz Ljubljane. V Zidanem mostu sva brez težav prestopila na vlak proti Celju. Tu pa se je pojavila težava. Naš vlak je imel polurno zamudo, vlak proti Velenju ga je sicer počakal, a ne tudi naju. Ko sva uspela po stopnicah dol in gor pririniti kolesi na drug peron sva lahko le še pomahala odhajajočemu vlaku. Naslednji vlak je bil šele čez dve uri in tako sva si za povrhu lahko še ogledala Celje.


Uršlja gora


Okoli 14h sva se končno pripeljala v Velenje. V zelo vročem popoldnevu sva nato uspela najti pot med Velenjskim in Škalskim jezerom ter se vzpela preko razgledne Graške gore, se spustila proti Slovenj Gradcu in se ponovno dvignila do Poštarskega doma pod Uršljo goro. Tu sva skupaj s prijazno postrežbo dobila večerjo in pivo ter sobo z balkonom. Bila sva edina gosta v koči.

Naslednje jutro sva se zapeljala navzdol do Ivarčkega jezera ter ponovno gor do koče na Naravskih ledinah. V koči sva odložila prtljago in vsa lahkotna odkolesarila proti vrhu Uršlje gore. Pod vrhom, ko je pot postala zelo strma, sva odložila kolesi in zadnji del opravila peš. Po okrepčilu in razgledovanju sva se spustila nazaj do Naravskih ledin, kjer naju je čakala soba in večerja.
Oskrbnica je šla domov, midva pa sva uživala večer v naravi sredi gozdov.






Peca


Po zajtrku sva nadaljevala pot po gozdnih cestah in končno po asfaltu do Mežice. Ustavila sva se pred muzejem. Žal nisva imela časa čakati na pozno popoldanski ogled rudnika, sva si pa uspela vseeno ogledati muzej.
Sledil je vzpon po asfaltu in makadamski cesti do koče na Pikovem. Ko sva ravno prišla do koče se je razbesnela nevihta. V koči sva dobila čisto pravi apartma in seveda hrano in pijačo. Bilo je lepo, le vhod v apartma je bil zunaj po lesenih stopnicah in močno je deževalo.


Zjutraj sva se odpeljala v Podpeco ter mimo kmetije, ki se najbrž imenuje Najbrž, po makedamski cesti do parkirišča Jakobe. Sledilo je izmenično pešačenje in kolesarjenje do koče na Peci. Prtljago sva pustila v sobi, kolesi so nama spravili v klet, midva pa sva se kljub oblačnemu vremenu odločila za sprehod na vrh Pece. Gor sva šla po zavarovani poti, nazaj po stezi, na vrhu pa sva uživala razgled - na meglo.






Logarska dolina in Menina


Zjutraj naju je čakal že poznan spust na kolesu in ob njem do parkirišča, nato makedamska cesta, ki je končno prešla v kolovoz. Iz Podprece sva zavila v dolino Tople ter zagrizla navzgor do kmetije Kumer, ki je tudi planinska koča. Tu sva kar nekaj časa posedela, se pogovarjala z lastnikom, ki sodeluje pri načrtovanju kolesarskih poti v okolici, Darja pa je dodala elektriko svoji bateriji. Sledil je asfaltni spust v Koprivno ter zmerno se vzpenjajoč makedamski vzpon do Panoramske ceste, ki res zasluži svoje ime. Prespala sva v kmečkem turizmu pri Rogarju.


Naslednje jutro sva nadaljevala po Panoramski cesti in nato navzdol do Logarske doline. Ustavila sva se pri Domu planincev, kjer je žig STKP. Vsekakor pa je bilo treba iti še do slapa Rinka. Prav meditacijsko vzdušje je bilo sedeti na ploščadi Orlovega gnezda in gledati slap, ki ga veter premetava sem in tja.







Končno sva se odpeljala do Ljubnega, kjer se sem rezerviral hišico v Natur kampu. Izkazalo se je da to sicer ni bila hišica ampak šotor pod leseno streho, vzdušje v kampu pa je bilo prav zanimivo in bila sva edina Slovenca.
Zjutraj je deževalo. Ko je malo prenehalo sva se odpeljala po dolini navzdol, vendar nisva prišla daleč. Po treh kilometrih se je močno vlilo in to ravno ko sva bila pred gostilno Pevc. Šla sva na kavo in pogledala vremensko napoved. Dež in še dež, ves dan. Vzela sva sobo in uživala mirno popoldne. Bil je sedmi dan najinega kolesarjenja in poskusila sva se prepričati, da je še Bog sedmi dan počival.


Jutro je bilo pusto, z rahlim dežjem. A sva verjela vremenarjem, ki so napovedovali lep sončen dan. In res je bilo tako. Kmalu se je zjasnilo, midva pa sva kolesarila do Bočne ter po zmerno strmi cesti do koče na Menini planini. Ker sva bila zgodnja, sva se pred večerjo še sprehodila do razglednega stolpa na Vivodniku in si ogledala jamo Jespo.


Zasavje


Po lepem razglednem spustu z Menine v Tuhinjsko dolino do Špitaliča sva se zagrizla navzgor in preko grebena do turističnega vrveža na Trojanah. Po obveznem krofu, za katerega ne vem, zakaj je bil včasih tako dober, sva nadaljevala pot do smučišča Prvine ter navzgor pretežno porivajoč kolesi do koče na Čemšeniški planini. Ta je bila pravo razočaranje. Ne samo, da tu ni mogoče prespati, ker gre oskrbnica zvečer domov in se izgovarja na pomanjkanje vode za umivanje, ampak je bilo celotno vzdušje nekako turobno.


Bil pa je tam domačin, ki nama je bil pripravljen pokazati bližnjico do koče na Vrheh. Tja sem poklical ter se dogovoril za večerjo in spanje. Sledila je razdrapana gozdna cesta, kjer je Darji kamen presekal plašč kolesa. Po nekaj truda s krpanjem zračnice in plašča zunaj in znotraj je bilo ob pomoči domačina kolo zopet vozno. Bližnjica nama je postregla s tremi zanimivimi prečenji podrtega drevja, a se je dobro iztekla - in bila je res krajša od označene kolesarske poti. Dokončno sva se oddahnila šele, ko sva skoraj v mraku prišla do koče na Vrheh, kjer sva dobila vse, kar sva potrebovala.





Zjutraj sva najprej odkolesarila navzgor do Svete planine, ki se imenuje tudi Partizanski vrh. Poleg cerkve in pokopališča je tam še razpadajoča hiša, ki naj bi jo v bodoče obnavljali ter seveda nekakšen žig na drevesu. Videti je, da od tu vodi navzdol kar nekaj strmih downhill kolesarskih stez, vendar naju to ni pritegnilo. Zato sva se vrnila po cesti in se spustila po asfaltu v dolino.


Prečila sva glavno cesto ter zagrizla v strme klance proti vrhu Mrzlice. Od tam sva se spustila po razdrapanem kolovozu do planinskega doma na Kalu. Ko sva dopolnila zaloge v želodcu in akumulatorju sva nadaljevala spust do Dola, od koder naju je čakalo še kar nekaj vzpona proti vasi Gore, kjer je planinska koča, ki je v resnici dobro urejena gostilna.






Naslednji dan so vremenarji napovedali močno deževje. Zato sva se spustila do Hrastnika od koder sva nadaljeval pot do Trbovelj. Le od tu je namreč obstajala možnost prevoza z vlakom brez nadomestnih avtobusov - progo od Litije dalje obnavljajo. Imela sva ravno še dovolj časa za ogled glavne ceste v Trbovljah in kavo ob njej. Nato pa z vlakom v Ljubljano. In ko sva bila tik pred domačo hišo se je močno vlilo - že zopet sva imela srečo. Bila sva vesela, da se je tura tako uspešno zaključila.




France


Prispevek objavljen: nedelja 02.julij 2023 -17:52
Zadnji popravek: sreda 30.avgust 2023 - 21:09

Komentarji
 

---gora
3.233.242.67
182281 (97451,34539,50291)
1238 (758,90,390)