To je še eno nadaljevanje turno kolesarskih zapiskov po Sloveniji. Prvi del in drugi del si je mogoče ogledati tukaj in tukaj.
Po 3500 kilometrih in 73 000 višinskih metrih vzpona se je z vsemi ovinki in zankami formalno končalo najino kolesarjenje po Slovenski turno kolesarski poti (STKP). Od tega sva v letu 2023 prevozila 2900 kilometrov in naredila 63 000 višinskih metrov. To je prikazano na sliki, kjer so etape praviloma označene z različnima barvama.



Iz Ljubljane v Soško dolino in nazaj
Iz Ljubljane do Štanjela



Ker sva z Darjo Gorenjski del Slovenske turne kolesarske poti (STKP) že večinoma prekolesarila, sva se tokrat odločila izkoristiti lepo vreme in se odpeljati v Soško dolino. Kar nekaj časa sva po internetu pregledovala različne možnosti prenočevanja, vendar razmere niso bile posebno obetavne - videti je bilo, da bi lahko dobila prenočišče le za nespodobno visoko ceno. Zato sva se odločila vzeti s seboj šotor z vso potrebno opremo. Kljub temu, da je najin šotorček res lahek in naj bi po napovedih bilo toplo vreme, so torbe postale precej težke - vsak sva vozila kar 12 kg prtljage.

Dopoldne sva po stranskih cestah iz Ljubljane prikolesarila v Kranj, kjer sva si privoščila kratek postanek. Ker je bilo to le par dni pred Marijinim praznikom se nama je zdelo primerno, da naslednji počitek narediva na Brezjah in se hkrati ustrezno priporočiva Mariji. Po ogledu cerkve in malici sva se nato zapeljala do Martuljka. Tam sva postavila šotor v kampu Špik. Čeprav je bil kamp precej poln, je bilo na travniku, rezerviranem samo za šotore, še dovolj prostora.

Zjutraj sva pospravila še vlažno opremo in odkolesarila proti Vršiču. Za pot do Mihovega doma sva izkoristila gozdno cesto ob Veliki Pišnici. Pri Mihovem domu sva darovala prispevek za poplavljence. Vsakemu gostu so namreč podarili razglednico s komentarjem, da je to njihov prispevek za sanacijo škode po poplavah, mi pa se lahko odločimo kakor hočemo in ob tem pokazali na škatlo s prostovoljnimi prispevki.

Pri koči Na gozdu naju je pritegnila "prava babičina kuhinja". Časa sva imela dovolj in sploh sva bila na počitnicah. Hrana je bila dobra, čeprav ni bila "babičina" - bila je nedvomno boljša, kot je bila kuhinja naših babic.


Vršiška cesta res ni posebej prijetna, a ni bilo prav veliko avtomobilov in še ti so bili obzirni do kolesarjev, teh pa je bilo res veliko. Vseeno pa sva bila prav vesela, ko sva pri Tonkini koči zavila na staro vršiško cesto. Ta naju je ob lepih razgledih pripeljala do Poštarske koče. Sledil je lep in hiter spust po cesti v Trento.

Pri izviru Soče naju je namesto koče pričakalo gradbišče, zato sva hitro nadaljevala pot do začetka Lepene, kjer je kamp Klin. Tu naju je pozdravila tabla, da je kamp popolnoma zaseden. Kaj pa sedaj? Vseeno so nama dovolili postaviti šotor, kar sploh ni bilo težko, saj je bilo v kampu v resnici še veliko prostora. Tudi večerjo sva uspela dobiti čeprav je v začetku kazalo, da bova morala ta večer preživeti ob svojih čokoladkah. Kuhinja baje dela samo do osme ure, gostov pa je več kot stolov.

Naslednje jutro pa zajtrka res ni bilo, saj zjutraj kuhinja ne dela. Zato sva se hitro odpeljala po levi strani Soče navzdol do Čezsoče. Prva gostilna je bila dopoldne zaprta in šele tik pred Bovcem sva uspela dobiti kavo in sveže rogljičke.

Pot sva nadaljevala po levi strani Soče. Cesta je postala kolovoz in še ta močno razrit. Pri mostu Lipuc pa naju je presenetila tabla, da je naprej pot zaprta. Ni kaj, temu morava verjeti, najbrž je neurje res odneslo pot. Zato spraviva kolesi po stopnicah do visečega mostu in na drugi strani zopet navzgor. Z vso prtljago je bila to kar lepa telovadba. Na drugi strani mostu so se potrudili in lesene stopnice prekrili z manj drsečo oblogo. Na desni breg Soče sva tako prišla po preprogi. Sledila je vožnja po glavni cesti vse do Trnovega, kjer sva se preko naslednjega visečega mostu lahko vrnila na levo stran reke. Pot se je počasi dvigala in naju končno pripeljala v Drežnico. Od tam sva se po cesti spustila proti Kobaridu in se nato peljala še vedno po levi strani Soče do Tolmina. Pozno popoldne sva postavila šotor v kampu Labrca, skoraj ob Soči. Po osvežitvi v reki odkolesariva na večerjo v gostilno na začetku Tolmina, saj je restavracija v kampu zaprta. Turistov v soški dolini je veliko, a je videti, da turizem tu precej šepa.



Žal se je tako zgodilo, da sva morala naslednji dan potovanje prekiniti in se vrniti domov. Odločila sva se, da se iz Tolmina kar po cesti odpeljeva čez Kladje. Tik pod vrhom klancev se je pričelo bliskati za Poreznom in pričelo je deževati. Darja, ki vozi z elektriko, se je uspela še spustiti navzdol po suhi cesti in nevihto prevedriti v hiši prijaznih ljudi. Mene pa je povsem namočilo, saj poletne nevihte nisem jemal posebej resno. Šele v Sovodnji zapeljem v okrepčevalnico in se čisto preoblečem. Ob pijači počakam na konec nevihte in Darjo. V poznopopoldanskem hladu nato odkolesariva skozi Škofjo Loko do Ljubljane. Domov sva prišla pozno ponoči, saj sva se vmes ustavila še na odlični pizzi.


V štirih dneh (od 13. do 16. 8. 2023) sva tako prevozila 278 km in opravila 3672 m vzpona.



Na začetek



Po enem tednu sva se ponovno lotila kolesarjenja. Tokraten cilj je bilo Cerkljansko in Idrijsko pogorje. Tu s hrano in prenočiščem ne bi smelo biti težav, če bi le izbrala primerne dni v tednu. Planinske koče v sredogorju so namreč pogosto odprte le nekaj dni na teden. Šotora zato nisva vzela s seboj, sva pa bolj podrobno načrtovala pot.

Iz Ljubljane sva se v vročem soncu odpeljala do Škofje Loke. Ko sva se tam hladila v senci je slučajno prišla mimo prijateljica Jana in povedala, da gresta z Alešem naslednji dan z vlakom do Mosta na Šoči in bosta kolesarila do Štanjela.



Pot sva nadaljevala do Železnikov in nato zmerno navzgor do Petrovega Brda. Od tam sva se spustila kar po cesti v Baško grapo vse do Brda pri Grahovem. Tu sem namreč rezerviral prenočišče in večerjo v Hiši Brdo. Kot sva kasneje ugotovila je to prenočišče last angleške družine, ki je kupila to hišo pred tremi leti.


V prenočišču je Darja ugotovila, da je doma pozabila polnilnik za svoje električno kolo. Spomnila sva se današnjega srečanja z Jano, poklicala sina, ki je polnilnik nesel Alešu. In tako sem naslednji dan na železniški postaji Grahovo malo po sedmi uri zjutraj počakal vlak. Ta je imel na srečo zamudo in tako sem se lahko pogovarjal z osebjem in spoznaval železniški sistem iz avstroogrskih časov. Ko je vlak pripeljal mi je Aleš podal polnilnik, Jana pa je mahala skozi okno. Ob zajtrku in še malo kasneje sva nato uspela napolniti baterijo in tura se je lahko nadaljevala.


Po asfaltni cesti sva se iz Grahovega vzpela mimo vasi Bukovo do najvišje točke Šentviške planote, imenovane Črvov vrh. Tu je tudi razgledni stolp, s katerega je res lep pogled na Baško grapo in Južne Bohinjske gore. Spustila sva se nazaj mimo Bukovega ter odkolesarila pod Kojco do vasi Zakojca. Po postanku na kmečkem turizmu sva nato malo potiskala kolesi po kolovozu navzgor, ter se nato spustila skozi Zakriž do Cerknega in naprej proti Dolenjim Novakom, kjer sem v gostilni rezerviral prenočišče. Tudi Aleš in Jana sta ugotovila, da je to najugodnejša lokacija za spanje in sta bila že pred nama tam. Čeprav je bila gostilna formalno zaprta, smo dobili izjemo dobro in obilno večerjo.

Po zajtrku sta se Aleš in Jana odpeljala pravoverno po STKP proti Kladju, midva pa po cesti proti Straži in nato pa po asfaltu navzgor mimo Otaleža do zaprte kočice na Mrzliku. Tu sva se razveselila samopostrežne pijače, saj je bilo zelo vroče. Aleš in Jana sta prišla kmalu za nama. Po asfaltu sva se spustila v dolino ter po kolesarski stezi do Idrije. V slaščičarni sva se osvežila in dopolnila Darjino baterijo. Nato smo se vsi štirje odpeljali po STKP proti Hleviški planini. Začetni del poti je bil zelo hudourniško razrit in je zahteval veliko potiskanja. Pred prijazno kočo smo povečerjali in se ustrezno hidrirali.

Zjutraj smo se spustili do asfaltne ceste ter po njej nadaljevali v smeri Vojskega skozi Čekovnik. Čez čas smo zavili levo navzdol do Idrijce in ob njej do kopališča Lajšt. Po kratkem postanku smo odkolesarili ob Belci navzgor mimo dveh klavž. Te so nekdaj služile za splavljanje lesa, potrebnega za rudnik, do Idrije. Od Mrzle Rupe naprej je postala cesta precej strma. Zato je bilo pravo veselje, ko smo končno pripeljali na planotast svet Trnovskega gozda. Iztokova koča pod Golaki je majhna, a prijazna in ima kopalnico, dobro hrano in veliko pijače. Večer smo zaključili v pogovoru z oskrbnikom.

Naslednji dan sva se po cesti spustila do Predmeje in nato malo navzgor do Čibejeve koče v Tihi dolini. Aleš in Jana pa sta pravoverno kolesarila po STKP. Sledil je lep spust po cesti mimo izvira Hublja v Ajdovščino, kjer smo se zopet srečali. Po okrepčilu je sledilo kolesarjenje ob Hublju in nato navzgor po asfaltu mimo Planine ter po lepi STKP bližnjici do Štanjela. Na hitro je Darja pritisnila žig in že sva odkolesarila do železniške postaje. Aleš in Jana sta bila takoj za nama. Uspeli smo ujeti vlak proti Novi Gorici, na njem pa smo izvedeli veselo novico, da tokrat vlak pelje kar do Ljubljane.

Tokratna tura se je izkazala za prav uspešno. Prenočišča so bila v redu, hrana je bila povsod dobra in bilo jo je zelo veliko, pogosto celo preveč. Tudi časovno se je ta tura prav uspešno iztekla. Domov smo prišli ravno pravi čas, saj se je naslednji dan pričelo večdnevno deževje z nevihtami.


V petih dneh (od 23. do 27. 8. 2023) sva prevozila 242 km in opravila 5405m vzpona.


Na začetek



France

Prispevek objavljen: sreda 30.avgust 2023 -13:02
Zadnji popravek: četrtek 16.november 2023 - 13:20

Komentarji