e-Gora
Naš spletni časopis

 

Domov
Novejše
Info
Prijava

e-Gora, št. 2, 2017


Kazalo

tabela 1   tabela 3   tabela 4  

 

 

 

 



E-Gora
Copyright ©2006 FranceS
10012

Iz Krme na Komno s prijatelji

Marijan Breščak

S turno smuko sem pričel na Komni še takrat, ko turne opreme ni bilo mogoče kupiti za vsakim vogalom, kot danes. Takrat so bile vezi še Kandahar, Diagonalzug, Langrimen in vse mogoče. Smuči so merile še preko dveh metrov, brez robnikov itd., da ne zaidem v zgodovino razvoja te opreme, katere priča sem bil.

Pot me je nato zanesla v družbo Aljoše in Maričke, s katerimi smo naredili precej lepih tur po naših hribih in znali uživati v tem, kar nam je bilo dano.

Kasneje, ko sem se preselil v Mengeš sem spoznal Slavca Šetino. Popeljal me je v družbo srčnih gorskih reševalcev iz Kamnika. Z njimi, posebej še s Cenetom, Acom, Cenkom, Janetom, Čehom in drugimi smo se podajali na ture v naših in okoliških avstrijskih ter italijanskih gorah. Na te izlete me vežejo nepozabni spomini.

Leta 2000 sem v Ameriki kupil svoj prvi digitalni fotoaparat. Nameraval sem objavljati svoja doživetja v gorah na svoji spletni strani. Ko sem se vrnil domov in brskal po spletu, sem naletel na spletno stran TK Gora, kjer je bilo vse to, kar sem si želel in še veliko več že narejeno in utečeno. Zanimalo me je kako potekajo opisana srečanja pri Žibertu ob četrtkih. Ojunačil sem se in tako našel zbrano prijetno druščino. Z nekaterimi smo se poznali že iz preteklih tur – Aljoša, Mare –, z drugimi prijetnimi, radoživimi in odprtimi ljudmi pa stika ni bilo težko navezati. Družila so nas doživetja v gorah, skupni pogledi, vtisi, mnenja, še posebej pa zimske turnosmučarske ture.

Leta 2010 sem se odločil, da se sam odpravim iz Krme, pristal pa sem pa čez tri dni v Lepeni. Vreme je bilo fantastično, kondicija na višku, dobre volje pa tudi ni manjkalo. Pa sem navsezadnje opravil to prečenje, čeprav sem sprva načrtoval sestop na planino Kuhinjo, kar pa mi je preprečila nenadna sprememba vremena. Prečenje sem tudi objavil na forumu TK Gore in kar nekaj prijateljev je pokazalo zanimanje za še kakšen tak podvig.

Pobuda je bila na dlani, stekli so dogovori, načrti, ideje ... In smo sklenili. Opravili bomo pot: Krma, Kredarica, Komna, Vogel. V ekipi smo bili sami starčki, Cene, Paro, Aleš, France in jaz. France je obljubil, da se nam pridruži kasneje, ko zaključi z obveznostmi. V Krmi smo pustili avto in odkorakali proti Kredarici.
Lepo v vrsti, v primernem tempu za vse in v pričakovanju novega doživetja, smo jo dobre volje mahnili navzgor in se prvič oddahnili pri že skoraj podrti lovski koči. Snežne razmere so bile skoraj idealne. V sončnem dnevu in dobri družbi je bilo prijetno hoditi in kaj kmalu smo se znašli na Kredarici.


Tam pa sami stari znanci, od vremenarjev, posebno vedno prijaznega Janeza, žal že pokojnega Metoda Humarja in še nekaj drugih turnih smučarjev, ki se poznamo iz raznih tur. Vzdušje je naraščalo in prijetni klepeti, obujanje spominov ter smeh, so nas kar zapeljali pozno v noč. Janez nam je postregel z odličnim ričetom s kranjsko klobaso, brez piva za obvezno nadomestitev izgubljene tekočine pa seveda tudi ne gre. Ko je Paro zagledal klobaso na svojem krožniku so se mu oči zasvetile, dokler ni pospravil zadnjega koščka.


Bil je lep večer. Skorajda smo pozabili na Franceta, ko se je precej pozno v temi pojavil na Kredarici. Seveda smo se ga iskreno razveselili in dobro razpoloženje se je širilo. Spat smo se odpravili pozno in noč je bila krajša kot smo mislili.


Jutranji pogled skozi okno je bil pravi šok. Trda megla. Komajda se je videlo do bližnje kapelice. V takšnih razmerah res ni bilo za nikamor.


Najprej čajček, potem kavica in zajtrk. Pogledi ven so bili eno samo razočaranje. Končno, okoli 10-ih se je pričelo svetlikati, zato smo se le odpravili. Smuka iz Kredarice proti Konjskemu sedlu je bila v zgornjem delu samo napeto tipanje, bila je naporna zaradi slabe vidljivosti. Na Konjskem sedlu se je vendarle odprlo.
Spustili smo se v Veljsko dolino. Potem pa kot običajno. Nataknili smo pse in lepo capa, capa vse do Hribaric.
France je pričel malo zaostajati in kmalu sedel na nahrbtnik ter si sezul čevelj. Grdo ožuljeno stopalo ni obetalo nič dobrega. Po preudarku se je pravilno odločil. Poslovil se je in se odpeljal po dolini proti Vodnikovi koči, potem pa navzgor na Bohinjska vratca in nazaj v Krmo. Srečno je prispel domov.


Za nas pa so se na Hribaricah užitki že pričeli. Vidljivost se je izboljšala in prikazal se je celo sonček. Vriskajoč smo oddivjali po lepem cevcu v Dolino triglavskih jezer in kaj kmalu smo se znašli pri koči. Ura je bila primerna za kratek in sladek postanek.


Pomalicali smo in 100 m od koče proti Komni prečili dokaj sveže sledi medveda, ki je morda kratko pred nami prečil našo smer. Nič kaj prijeten občutek. Zanimivo že, ker jih ne vidimo ravno vsak dan, a neprijetno, ker ne veš, od kod se kosmatinko lahko prikaže. Postali smo malo bolj glasni, za vsak slučaj, da bo ocenil, da je pametnejši vegetarijanec, ki se preudarno umakne tem neotesanim razgrajačem. No, videli ga nismo in neprijeten dogodek smo kmalu pozabili.


Privoščili smo si še dobre pol urice počitka, ki smo ga začinili z dobrotami vsak iz svoje malhe, potem pa veselo naprej. Malo po markacijah, malo po občutku. Pot se je kar vlekla in trenutki v iskanju markacij so bili napeti. Te so bile največkrat pod snežno odejo, ko pa so se vsake toliko le prikazale na deblu, smo si oddahnili. In tako spet in spet iskanje. K sreči je bila vidljivost dobra.

In smo nadaljevali. Malo gori, malo doli pa se v daljavi že vidi Dom na Komni. In vsakič ista zgodba. Ko ga zagledaš, si misliš, tu je, za naslednjim ovinkom, tam te čaka pivo, potem se spet skrije in oddaljuje. Brez konca se je vleklo. A bili smo vztrajnejši in smo le pridrsali do njega.


Pričakala nas je prijazna oskrbnica in osebje, odlična hrana in postrežba. Vse za pravo uživanje. V trenutku smo pozabili kje je koga kaj žulilo ali tiščalo, utrujenost je izginila, dobra volja in klepet pa spet z vso silo na plan.

Kot se spodobi ima taka postojanka tudi televizijo, program pa tudi vremensko napoved. Ta nas je, poleg piva, še najbolj zanimala. Že prej je bilo najavljeno poslabšanje. Pa saj dobro veste, kako je z vremenom v bohinjskem koncu. Če so kje v Sloveniji padavine so tam. Napovedali so močno poslabšanje s sneženjem in meglo.

Staknili smo modre glave in sprejeli novo odločitev. Če napoved drži, kar pa bomo videli zjutraj, jo uberemo do Savice. Ni bilo nobenega razloga vztrajati v takšnem vremenu in za vsako ceno nadaljevati pot do Vogla. Tako se je tudi zgodilo.



Lepo smo se odpočili po kar dolgi turi, zjutraj pa nas je pričakalo močno sneženje. Seveda ni bilo druge izbire, kot poklicati Brigito, da nas pričaka pri Savici in odpelje nazaj v Krmo do avtomobila. Spust do Savice je bil nadvse zanimiv. Snežilo je, drevje pa gosto, kot v vsakem gozdu. Debele bukve vse do doma pri Savici. "Kar je nadvse varno," je nekdo pripomnil. "Nimaš se česa bati, saj so bukve debele in se zanesljivo zaustaviš." Približno do pol poti smo se peljali na smučeh, ko pa se je izpod njih začelo iskriti, smo si jih hvaležno nadeli na ramena.


Pri Domu pri Savici nas je pričakala Brigita z nasmehom in dobro voljo v rokah – v rdečih pločevinkah. Kako se je prileglo.


Odpravili smo se torej v Krmo po avto in končno na Bled k Šmonu na zaslužene kremšnite in kavico.

Zadovoljni, malce utrujeni in odlične volje smo se razšli vsak na svoj konec. Še prej pa sklep: naslednjič gremo iz Vogla na Komno, Krnsko jezero, Krn do planine Kuhinja.

Morda pa bomo to opravili letos, saj bo zima, pozimi pa je tudi sneg.


Marijan_Brescak


Prispevek objavljen: torek 30.oktober 2012 -23:48
Zadnji popravek: ponedeljek 11.april 2016 - 20:51

Komentarji
 

***pico
44.201.94.1
174397 (91011,34539,48847)
1615 (862,323,430)